TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Odpravi se 3. točka odločbe tožene stranke št. ... z dne 31. 8. 2016 in se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže.

Tožba se v delu, s katero tožeča stranka uveljavlja odpravo 2. točke odločbe št. ... z dne 16. 12. 2015, se zavrže.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 397,45 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 107,10 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ttožnik se z odločbo z dne 16. 12. 2015, kljub temu, da je bila vročitev opravljena po določbi 87. člena ZUP na njegovo formalno prijavljeno stalno prebivališče, ki ga je tožnik navedel v vlogi za uveljavljanje Zoisove štipendije, ni mogel pravočasno seznaniti. Takšne vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Namreč tožnik v obdobju od septembra 2015 do 23. 1. 2016 na tem naslovu dejansko ni živel in mu s takšnim načinom vročanja ni bilo omogočeno, da bi se pravočasno z vsebino odločbe seznanil in vložil pritožbo v roku 15 dneh od dneva, ko je bila opravljena fiktivna vročitev, to je 4. 1. 2016. Ker je vročanje ključno dejanje oz. opravilo v upravnem postopku, je vročitev ali fikcija vročitve pogoj, da imajo upravna pisanja dejansko nek pravni učinek vročitve. Glede na navedeno odločbe z dne 16. 12. 2015 vročene po četrtem odstavku 87. člena ZUP z dnem 4. 1. 2016, ni mogoče šteti za veljavno, pač pa vročitev odločbe z dne 23. 1. 2016. Posledično pa to pomeni, da je tožnik pritožbo zoper odločbo z dne 16. 12. 2015, dne 6. 2. 2016 vložil pravočasno in da procesna predpostavka za vrnitev zadeve v prejšnje stanje, ker ni izpolnjen pogoj zamude, ni izpolnjena. Takšen predlog je zato treba zavreči in ne zavrniti.