TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama tožeče in prve tožene stranke zoper sklep P 1656/2017-II-594 s 4. 11. 2019 se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. in v III. točki spremeni tako, da se v I. točki znesek „116.805,54 EUR“ nadomesti z zneskom „139.036,91 EUR“, v III. točki pa se znesek „1.777,30 EUR“ nadomesti z zneskom „1.257,43 EUR.“

V ostalem se pritožbi zavrneta in se prvostopenjski sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožba prve tožene stranke zoper sklep P 1656/2017-II-596 s 25. 11. 2019 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke zoper sklep P 1656/2017-II-611 s 17. 1 . 2020 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

IV. Pritožba tožeče stranke zoper sklep P 1656/2017-II-612 s 17. 1. 2020 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

V. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je z obsežnim tožbenim zahtevkom vtoževala odpravo napak. Uspela je z večinskim delom tožbenega zahtevka, ki je obsegal 53 točk, in sicer z 38 točkami, kar predstavlja 71,7 % uspeh, ki ga je ob spremembi stroškovne odločitve upoštevalo pritožbeno sodišče. Neutemeljeno pa se tožeča stranka zavzema za princip obračuna stroškov, po katerem naj se ovrednotijo obračunajo stroški za vsako posamezno točko tožbenega zahtevka. Po splošni določbi prvega odstavka 20. člena ZOdvT se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo in znaša vrednost predmeta seštevek zneskov. Od vrednosti predmeta se nato odmerjajo stroški.

Prvostopenjsko sodišče je priznalo stroške drugi toženi stranki po načelu uspeha v pravdi (154. člen ZPP). Tožeča stranka je s svojim zahtevkom zoper drugo toženo stranko v celoti propadla, zato je dolžna povrniti njene pravdne stroške. Enako velja glede povrnitve stroškov stranskemu intervenientu. Po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Citirano določilo ne določa, da bi morala povrniti stroške stranskemu intervenientu stranka, ki se ji je pridružil, kar predlaga tožeča v pritožbi.

Ker posebna pritožba zoper sklep o podaljšanju roka za opravo del ni predvidena (110. člen ZPP), prvostopenjsko sodišče ne more stranki priznati stroškov za sestavo pritožbe zoper tak sklep (155. člen ZPP).

Odločitev o dvomesečnem roku za odpravo napak je bila sprejeta pred letom in pol. Prvostopenjsko sodišče je že med postopkom prvi toženi stranki rok za odpravo napak dvakrat podaljšalo. Prva tožena stranka je imela tako po oceni pritožbenega sodišča dejansko že dovolj časa za izpolnitev svoje obveznosti. Poleg tega pa so roki, določeni za odpravo napak, že potekli in niso (več) podaljšljivi.

Večina sklepov o začasni odredbi je omejena s potekom določenega časa po nastopu pravnomočnosti, oziroma je njihova veljavnost pogojena z nastopom izvršljivosti. Če po določilu 267. člena ZIZ začasne odredbe po tem, ko so podani pogoji za izvršbo, ni več mogoče izdati, je mogoče sklepati, da tak ukrep po tej časovni točki tudi ne more več veljati. Navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo in odločilo, da se postopek zavarovanja po začasni odredbi s 23. 4. 2009 ustavi in opravljena dejanja razveljavijo. Začasna odredba s 23. 4. 2009 je namreč predstavljala začasno rešitev in takrat primeren način začasne ureditve stanja.