TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti – prvega in tretjega odstavka 61.f člena in prvega odstavka 61.g člena Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/08, 57/12, 26/14, 32/15, 27/17 in 22/18), kolikor se ne nanašajo na opredelitev dejanskega stanu prekrška v zvezi s 177.a členom Zakona o kmetijstvu, – četrtega odstavka 14. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 22/18) v zvezi z 61.g členom Zakona o kmetijstvu, kolikor se ne nanašajo na opredelitev dejanskega stanu prekrška v zvezi s 177.a členom Zakona o kmetijstvu, ter – drugega, četrtega in petega odstavka 61.f člena in drugega odstavka 177.a člena Zakona o kmetijstvu se zavrže.   Prvi odstavek 61.f člena v zvezi s prvim odstavkom 177.a člena, prvi odstavek 61.g člena v zvezi s prvim odstavkom 177.a člena, prvi odstavek 61.h člena v zvezi z 61.f in prvim odstavkom 177.a člena Zakona o kmetijstvu ter četrti odstavek 14. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 22/18) v zvezi z 61.g členom in prvim odstavkom 177.a člena Zakona o kmetijstvu niso v neskladju z Ustavo.   V tretjem odstavku 61.f člena Zakona o kmetijstvu se razveljavi beseda "zlasti", kolikor se nanaša na opredelitev dejanskega stanu prekrška v zvezi s prvim odstavkom 177.a člena tega zakona. V preostalem tretji odstavek 61.f člena Zakona o kmetijstvu v zvezi s prvim odstavkom 177.a člena navedenega zakona ni v neskladju z Ustavo.  

Pobudnik nima pravnega interesa, če ne izkaže, da izpodbijana določba neposredno posega v njegov pravni položaj.   Pobudnice kot zavezanke izpodbijanih določb v zvezi z nedovoljenimi ravnanji in zahtevo po pisni obliki izkazujejo pravni interes za presojo v prekrškovnem delu navedenih določb.    Pri določanju pogojev za opravljanje gospodarske dejavnosti gre lahko za določanje načina uresničevanja pravice le tedaj, ko ima pogoj realno vsebinsko zvezo s konkretno urejevano gospodarsko dejavnostjo. Ta je zlasti podana v primerih, ko zakonodajalec odvrača nevarnost ali blaži tveganja, ki izhajajo iz opravljanja neke konkretne dejavnosti. Ureditvi, ki od pobudnic zahteva, da na posebej občutljivem področju poslovanja upoštevajo nekatere omejitve poslovanja v razmerju do šibkejšega pogodbenega partnerja, po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče odreči razumnosti. To pomeni, da izpodbijana določba ustavno dopustno ureja način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave in zato z njo ni v neskladju.   V primeru konflikta oziroma kolizije med načelom varstva zaupanja v pravo in drugimi ustavnimi dobrinami je treba presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin (ali načelu varstva zaupanja v pravo ali načelu prilagajanja prava družbenim razmeram) je v posameznem primeru treba dati prednost. Pri tem je treba ugotoviti, ali so bile sporne spremembe relativno predvidljive in ali so prizadeti naslovniki s spremembo lahko vnaprej računali ter kakšni so teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za upravičence na eni strani ter javni interes, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe, na drugi strani. Zaradi relativno dolgega obdobja javne obravnave, primerljive ureditve v sektorju mleka in mlečnih izdelkov in omejitve na bistvene parametre pogodbenega odnosa na eni strani ter uresničevanja javnega interesa po vnaprejšnji blažitvi posledic relativno asimetrično porazdeljene tržne moči v smislu varstva šibkejših udeležencev v verigi preskrbe s hrano ter (posredno) varnosti prehranske samooskrbe in varstva potrošnikov v smislu interesa po kvalitetni in lokalno pridelani hrani na drugi strani je teža sprememb za pobudnice v razumnem sorazmerju s ciljem, ki ga zasleduje spremenjena zakonodaja.   Načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki po ustaljeni ustavnosodni presoji velja tudi na področju prekrškovnega prava, je s prepovedjo (zakonske in pravne) analogije strožje od načela jasnosti in pomenske določljivosti predpisov. Ko gre za kazniva ravnanja (kazniva dejanja in prekrške), ki jih lahko izvršijo samo osebe z določenimi lastnostmi ali osebe, ki so z oškodovancem ali drugo osebo v nekem posebnem razmerju, velja zahteva po določni opredelitvi tudi za opredelitev navedenih lastnosti oziroma razmerij. Samo dejstvo, da je pri določitvi kakšnega znaka kaznivega ravnanja uporabljen pomensko odprt izraz, še ne pomeni, da je kršena zahteva po določnosti kaznovalnopravnih predpisov. Vsebina pomensko odprtega izraza pa mora biti v stiku s konkretnim primerom vsebinsko določljiva z uporabo ustreznih razlagalnih metod, uveljavljenih v kaznovalnem pravu. Meje še dopustne pomenske odprtosti pojmov, s katerimi so opredeljeni znaki kaznivih dejanj in prekrškov, ni mogoče opredeliti vnaprej za vsak posamezen pravno urejen primer, saj jo soopredeljujejo tudi okoliščine urejanega področja družbenega življenja v povezavi z zahtevo po (še vedno splošni in abstraktni) vrednostno konsistentni normativni ureditvi. Opredelitev zavezanca s pojmovnima zvezama "znatna tržna moč" in "še zlasti v razmerju do druge pogodbene stranke" je ob upoštevanju jezikovne in namenske razlage ter ob upoštevanju raznovrstnega nabora poslovnih razmerij v verigi preskrbe s hrano vsebinsko določljiva ob stiku s konkretnim življenjskim primerom in torej v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu.    Čeprav se pojem tržne moči uporablja tudi pri opredelitvi prevladujočega položaja v okvirih prava varstva konkurence, ni mogoče slediti zaključku pobudnic, da ureditev nedovoljenih ravnanj že zgolj iz navedenega razloga ne zadosti zahtevani določnosti v okviru načela zakonitosti v kazenskem pravu. Obe pravni podlagi imata namreč različen krog naslovnikov in različen objekt varstva.    Sklicevanje zakonodajalca na dobre poslovne običaje v smislu (so)opredelitev abstraktnega dejanskega stanu kaznivega ravnanja pomeni sklicevanje na standard poslovne morale. Dobri poslovni običaji niso nujno (v celoti) kodificirani in objavljeni ter se v sklopu razvoja poslovanja spreminjajo in dopolnjujejo z dinamičnim razvojem poslovnega okolja brez jasnega časovnega vidika veljavnosti. Naslovniki tako ne morejo zanesljivo predvideti, katera ravnanja sodijo v domet te prekrškovne norme. Zato je eksemplifikativna narava primerov prepovedanih ravnanj, ki jo uzakonja beseda "zlasti", kolikor se nanaša na opredelitev dejanskega stanu prekrška, v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu.