TFL Vsebine / TFLGlasnik

Kakor se je moral Jakob Alešovec likati, da je postal časnikar, sem se moral jaz likati, da sem postal odvetnik. Še dobro, da sem pred tem opravil služenje vojaškega roka in da so me v kovačnici bratstva in enotnosti² naučili osnov moške redoljubnosti ter mi obrusili malo uporen značaj. Oboje mi je prišlo prav, ko sem šel v uk k pokojnemu principalu odvetniku dr. Viktorju Mačku.

Sicer na začetku nobena odvetniška pisarna obiskovalcu ne daje vtisa o prav veliki redoljubnosti. A to je le videz, ki vara. Dlje ko trajajo postopki in več ko jih je, bolj se debelijo mape in več razmahanih porumenelih listov moli iz njih. Tudi v pisarni dr. Mačka je bilo videti tako in počasi sem spoznal, da to ni bil kakršenkoli nered. Bil je ustvarjalni nered, negacija zloščenega urada, ki za bleščečo fasado skriva osebno in pogosto tudi poslovno praznoto.

Ob poplavi vseh mogočih računalnikov in pametnih telefonov bi nepoučen opazovalec pomislil, da je minil čas procesne papirologije. Narobe, kajti sedanji odvetniki hodijo na sodišča kar s pilotskimi torbami ali malimi vozički in če ne bi videl tog, vrženih čez podlakti, bi mislil, da so jih zakonski ali izvenzakonski partnerji poslali nakupovat na trg. In ob nategovanju procesnih pravic preko vsake razumne – da ne rečem dostojne – mere, plašnih sodnikih ter tipiziranih sodnih pisanjih papirja še dolgo ne bo zmanjkalo. Preveč papirja lahko namreč hitro povzroči neobvladljiv kaos. In ni hujšega, kot če neko pomembno pisanje zaide v napačen spis. Če se ga ne dá najti ali rekonstruirati s pomočjo računalnika ali kako drugače, lahko odvetniku povzroči srčni infarkt ali vsaj infarkt pisarne.

Ker je bil odvetnik dr. Maček znan po množici odvetnikov, ki jih je vzgojila njegova pisarna, morda ne bo odveč mlajšim rodovom zaupati nekaj trikov, ki so večni prav tako kot najtrdovratnejši pravni aksiomi. Nekateri zadevajo metode, kako se navidezni nered spremeni v ustvarjalni nered. Za to je potreben sistem, ki je običajen uvod v likanje pripravnikove osebnosti.

V Mačkovi pisarni se je moje likanje začelo s tem, da sem se najprej spoznal z ureditvijo spisa:

• Najvažnejši del je bil pravzaprav podspis z označbo »Sodni spis«, če je šlo za pravne posle, pa z označbo »Pogodbe« ipd. Običajno je tak podspis od preostalih odstopal tudi po barvi ovitka. V t. i. sodnem spisu so bili vsi pisni sestavki, ki so se nanašali na zadevo pred sodiščem, na primer tožba, odgovor na tožbo, pripravljalni spis, dokazni predlog, izvedensko mnenje, vabila, razpravni zapisniki, sodbe. Če je šlo za kazensko zadevo: kopije policijskih pisanj (do katerih je bilo včasih kar težko priti), zapisniki preiskovalnega sodnika, obtožnica ali obtožni predlog itd. Smiselno podobno vsebino je bilo najti v upravnih zadevah.
• Po pomembnosti naslednji podspis se je imenoval »Agende«. Vanj so se vlagale stvari, ki so bile v delu, ali stvari, ki bi se morale izdelati, vključno z materiali, ki so bili za to potrebni.
• Enako pomemben je bil podspis »Listine«, kamor so se odlagale vse listine, ki so bile v zvezi z zadevo.
• Sledil je podspis »Korespondenca«, v katerega se je odlagala korespondenca s stranko, nasprotno stranko in drugimi udeleženci. Včasih je kakšen del odromal tudi med listine.
• Zadnji podspis se je imenoval »O–Z«. V njem so se hranile odredbe principala in zaznamki, ki so utegnili biti uporabni.

Nad vsem tem papirnatim bogastvom pa so kraljevale tri knjige (ki bi jih danes lahko zamenjale tudi računalniške evidence):

• Knjiga narokov je bila tista, v katero so se vpisovale vse razprave in drugi naroki.
• Rokovnik je bil knjiga, v katero so se vpisovali datumi in roki vseh opravil, ki jih je bilo treba izvesti; z rdečilom so bili v njej označeni zadnji dnevi (mimogrede, rdeče črnilo je bilo pomembno tudi v klasičnih zemljiških knjigah).
• Evidenca dolgih rokov.

Ker je bil principal mnenja, da sem dovolj učljiv, mi je kaj kmalu prepustil skoraj samostojno uradovanje tudi v nekaterih težjih zadevah. In zadeva, ki se mi je v glavnih potezah za vselej vtisnila v spomin, je bila zadeva nekega avtoprevoznika, v kateri je bila sporna interpretacija nekega predpisa iz časa gospodarske reforme iz leta 1965.³ Samostojnih avtoprevoznikov je bilo takrat še malo in ta avtoprevoznik ni bil kdorkoli. Bil je partizanski major, ki ga niso mikali politični klini, marveč se mu je zahotelo malo več osebne in poslovne svobode, in to je našel za krmilom svojega tovornjaka.

Jedro njegovega problema z oblastjo je bilo, da sta se o nekem reformnem predpisu pojavljali dve interpretaciji: ena je bila pravno dosledna in ta je bila v prid Mačkovemu klientu, druga je bila politično bolj primerna in to so zagovarjale oblasti (mimogrede, ali bralce to kaj spominja na današnje pandemične čase, zlasti v zvezi z nesodobnim besedilom Zakona o nalezljivih boleznih in posledičnim premoščanjem zakonskih pravnih praznin z vladnimi odloki?).

Še danes sem mnenja, da so se takrat pri normativnem delu zmotili. A če so se oblasti »usekale«, ko so sprejele tak predpis, to še ne bi smelo biti razlog, da se ga ne bi držale vsaj toliko časa, dokler ne bi bil v zakonitem postopku spremenjen ali dopolnjen. Ne pa da so uporabili interpretacijo, ki je bila v direktnem nasprotju z besedilom predpisa, a je oblastem ustrezala.

Kakorkoli že, za koristi našega klienta sem se boril kot lev in na koncu razočaran izgubil. Kaj ne bi bil, ko se mi je že na začetku zrušila vera v veljavo prava, ki so nam jo vcepljali na fakulteti. A avtoprevoznik – partizan je tako cenil moj trud, da mi je ob zaključku izgubljenega postopka dal celo posebno nagrado.

Še danes se ne morem znebiti misli, da je s svojim početjem oblasti namenoma izzval in da mi je nagrado dal zato, ker sem mu pri tem pomagal. Slava mu. Mislim, da je bil v partizanskih letih res vzoren in pravičen poveljnik.

¹ Jakob Alešovec (1842–1901), slovenski humorist in časnikar. Eno njegovih del je avtobiografska knjiga »Kako sem se jaz likal. Povest slovenskega trpina«.

² Kovačnica bratstva in enotnosti je bilo poimenovanje, ki so ga politiki nadeli nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi ( JLA).

³ Gospodarska reforma iz leta 1965 je bila prelomnica v takratnem gospodarskem sistemu. Najpomembnejši reformni politik v Sloveniji je bil predsednik republiškega izvršnega sveta Stane Kavčič (1919–1987), ki je bil po zmagi starih sil leta 1972 odstopljen (kot se je temu rado reklo).