TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Postopki, ki se vodijo pod opravilnimi številkami G 23/2011, G 29/2011, G 31/2011 in G 32/2011, se združijo v skupno obravnavo in odločanje, s tem da postane vodilni postopek pod opravilno številko G 23/2011.

Tožbi četrte in pete tožnice zoper sklep tožene stranke 306-29/2011-2 z dne 30. 3. 2011 se zavržeta.

Tožbam vseh tožnic zoper odločbo tožene stranke 306-29/2011-4 z dne 26. 4. 2011 se ugodi, tako da se ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita.

Tožbi četrte in pete tožnice zoper sklep tožene stranke 306-29/2011-60 z dne 23. 5. 2011 se zavržeta.

Tožena stranka je dolžna šesti tožnici povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve odločbe do plačila.

V primeru, ko koncentracija izpolnjuje tako merila iz 42. člena ZPOmK-1 kot tudi merila iz 1. člena Uredbe ES o združitvah, se za koncentracijo uporabi Uredba ES o združitvah. To izhaja iz določbe prvega pododstavka tretjega odstavka 21. člena Uredbe ES o združitvah, ki prepoveduje državam članicam, da uporabijo nacionalno pravo o konkurenci za koncentracije z razsežnostjo Skupnosti.

Ta prepoved pa ne pomeni zgolj prepovedi izdajanja odločb o skladnosti koncentracij s pravom Skupnosti. Iz sodbe Sodišča prve stopnje v zadevi Endesa proti Komisiji Evropskih skupnosti namreč izhaja, da je prepoved državam članicam, da za koncentracije z razsežnostjo Skupnosti uporabijo svoje nacionalno pravo o konkurenci, v funkciji zagotavljanja izključne pristojnosti Evropske komisije za presojo koncentracij z razsežnostjo Skupnosti. Sodišče prve stopnje je namreč razložilo, da je prepoved državam članicam, da za koncentracije z razsežnostjo Skupnosti uporabijo svoje nacionalno pravo, povezana z izključno pristojnostjo Evropske komisije za pregled združljivosti koncentracije.

Nacionalni organ za varstvo konkurence, ki mu je priglašena koncentracija, je dolžan preveriti, ali priglašena mu koncentracija nima razsežnosti Skupnosti. Če je Urad to dolžan preverjati v primeru priglašene mu koncentracije, je enako dolžan storiti tudi v primerih, ko začne postopek presoje koncentracije po uradni dolžnosti (drugi odstavek 45. člena ZPOmK-1) in sprejme začasne ukrepe (drugi stavek petega odstavka 45. člena ZPOmK-1). Tudi v primeru začetka postopka presoje koncentracije po uradni dolžnosti je tako pristojnost Urada omejena le na tiste koncentracije, ki nimajo razsežnosti Skupnosti.

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je treba pristojnost Evropske komisije za odločanje o koncentraciji za celotno trajanje postopka ugotoviti na določen datum. Glede na to, da ima obveznost priglasitve koncentracije osrednje mesto v sistemu nadzora nad koncentracijami, je tedaj še Sodišče Evropskih skupnosti odločilo, da mora biti časovna točka, v kateri se presoja pristojnost Evropske komisije, tesno povezana s priglasitvijo. Enako mora veljati tudi v nacionalnem sistemu nadzora nad koncentracijami, saj je pristojnost nacionalnega organa za varstvo konkurence pogojena z nepristojnostjo Evropske komisije. Konkretni postopek presoje koncentracije se je začel po uradni dolžnosti; zato se kot primerna časovna točka, v kateri se presoja pristojnost Urada za odločanje o koncentraciji, ponuja datum, ko Urad začne postopek presoje skladnosti koncentracije po uradni dolžnosti. Iz tega sledi, da si Urad z naknadnimi spremembami v koncentraciji udeleženih podjetij ne more pridobiti pristojnosti, ki je na dan izdaje Sklepa o uvedbi postopka presoje koncentracije ni imel.