TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A.Š. in okrajne državne tožilke se kot neutemeljeni zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženi A.Š. je dolžan plačati 375,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka, potrebni izdatki obdolženih M.M., K.Ž. in E.E. ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov na pritožbeni stopnji pa obremenjujejo proračun.

Trditev pritožbe, da je zaradi sprememb obtožbe povečalo kriminalno količino, očitano obdolžencu, ter da je poseglo v opis kaznivega dejanja zato, da je lahko na njenem opisu utemeljevalo obdolženčevo naklepno ravnanje, je zmotna. Sprememba besedila, kjer je besede "za pokritje bodoče izgube" nadomestilo z besedami "za bodoče pokritje izgube", v opisu kaznivega dejanja ne spreminjajo ničesar odločilnega in ne povečuje obsega kriminalne količine, očitane obdolžencu, kot trdi pritožba. Z navedeno spremembo je bila popravljena očitna pisna napaka, saj je iz predhodnega besedila povsem jasno razvidno, da mestni svet MOMS tedaj še ni potrdil višine izgube družbe za leto 2011 in ni sprejel sklepa o pokrivanju izgube ter da prav tako, kot je navedeno v opisu kaznivega dejanja, javno podjetje K. d.o.o. ni zahtevalo izplačila akontacije za izgubo, nastalo v letu 2011, torej izgubo, ki je že nastala in bi bila pokrita v bodoče. Navedena sprememba torej v opisu kaznivega dejanja ne določa ničesar dodatnega in obdolžencu ne očita več, kot mu je očitala obtožba, zanj ne predstavlja presenečenja, prav tako nima bistvenega pomena za ugotovitev in obrazložitev krivdnega ravnanja obdolženca.

Sodišče prve stopnje je v opisu kaznivega dejanja trditev iz obtožbe, da je bilo Š.D.N.Š.M.05 dne 14. 5. 2012 ustanovljeno izključno za potrebe izplačila posojila, nadomestilo z besedilom, da je bilo ustanovljeno 14. 5. 2012 ter je z javnim podjetjem K. d.o.o. sklenilo posojilno pogodbo le za potrebe prejema posojila za N.D.M.05, spremembo pa je pojasnilo z navedbo, da po izvedenih dokazih ni mogoče zaključiti, da je bilo Š.D.N.Š.M.05 ustanovljeno izključno za potrebe izplačila posojila in da je obdolženec zato vedel, da ne bo vrnilo izposojenega denarja, temveč da je novoustanovljeno društvo sklenilo obravnavano posojilno pogodbo s podjetjem K. le zato, da je denar lahko prejelo matično N.D.M.05 mimo svojih blokiranih tekočih računov. Takšna drugačna navedba ne spreminja ničesar glede bistvenega, to je dejstva, navedenega v opisu kaznivega dejanja, da sta obdolženi A.Š. in D.Š. vedela, da je bilo N.D.M.05, ki je dejansko prejelo izplačilo posojila prek Š.D.N.Š.M.05, zaradi obsežnih finančnih težav prezadolženo, da je imelo blokirane račune ter da kot dejanski posojilojemalec ne bo zmožno vrniti denarja, kakor tudi, da Š.D.N.Š.M.05 ne bo moglo vrniti denarja, in da sta se, kot se nadaljuje opis po tem, tako zavedala, da zaradi tega lahko nastane za javna sredstva velika premoženjska škoda, ki je tudi nastala... Navedeni spremembi opisa kaznivega dejanja zato nista nedopustni in sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem ni prekoračilo obtožbe, kot trdi pritožba. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju, ker sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je šport dobrina v javnem interesu, a da je obravnavano posojilo predstavljalo nenamensko rabo javnih sredstev in glede te okoliščine tudi dejanskega stanja sodišče ni ugotovilo zmotno, kot zatrjuje pritožba. V sodbi so navedeni razlogi, ki tehtno in ustrezno pojasnjujejo tudi pomen namenske rabe, pri čemer pojmi, ki so jasni, ne potrebujejo dodatne obrazložitve. V izvajanje komunalne dejavnosti, s katero se zagotavlja oskrba skupnosti z javnimi materialnimi dobrinami, šport ne sodi in trditev pritožbe, da bi lahko bil iz sredstev, ki so namenjena zagotavljanju teh dobrin, financiran tudi nogomet in da je obdolženec upravičeno menil, da je to dovoljeno, je seveda neprepričljiva in zmotna.

V sodbi je pravilno pojasnilo še, da mora biti subjektivni element pomoči v opisu kaznivega dejanja določno opredeljen z navedbo okoliščin, iz katerih izhaja zakonsko zahtevani psihični odnos pomagača do kaznivega dejanja glavnega storilca in do svojega prispevka (tako imenovani dvojni naklep) ter da bi sodišče nedopustno preseglo očitek iz opisa kaznivega dejanja v obtožbi, če bi nedokazane okoliščine, ki opisujejo naklep obdolžencev, iz opisa kaznivega dejanja izpustilo ter dodalo druge, ki bi ga potrjevale. Torej tudi zgolj z izpustitvijo besedila v opisu kaznivega dejanja, ki ga navaja pritožba, bi ravnalo v nasprotju z načelom zakonitosti ter bi obdolžencem prekršilo pravico do obrambe in tudi glede tega je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bi ravnalo v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave RS ter zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku iz njenega 29. člena, če bi nedokazane okoliščine iz opisa kaznivega dejanja izpustilo ter bi okoliščine, ki bi pojasnjevale dvojni naklep obdolžencev, pojasnjevalo v razlogih sodbe.

O potrebnih izdatkih in nagradi pooblaščenca oškodovanega podjetja K. d.o.o., ki so nastali s podajo odgovora na pritožbo zagovornika obdolženega A.Š., pritožbeno sodišče ni odločilo, ker odgovor ni bil dovoljen, saj je bil podan na pritožbo zoper obsodilni del sodbe. Ti stroški ne morejo bremeniti obdolženca, pa tudi ne proračuna. Po četrtem odstavku 367. člena ZKP sme oškodovanec s pritožbo izpodbijati sodbo, s katero je sodišče zavrnilo obtožbo, oprostilo obdolženca obtožbe, sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za krivega, pa sme izpodbijati le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških. Ker zagovornik obdolženca pritožbe ni vložil zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in tudi ne zoper odločbo o stroških, ki jih mora obdolženec plačati oškodovancu in njegovemu pooblaščencu, na kar bi oškodovanec lahko podal odgovor, slednji tudi ni upravičen podati odgovor na pritožbo, ki jo je vložil zagovornik obdolženca zoper obsodilno sodbo iz drugih pritožbenih razlogov.