TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. V skupno obravnavanje in odločanje se združita postopek po tožbi A.A. in B.B. ter njunih mladoletnih otrok C.C., D.D., H.H. in E.E. zoper odločbo tožene stranke št. 2142-266/2006/110 (1372-06) z dne 15. 6. 2012 s postopkom reševanja prošenj za mednarodno zaščito mladoletnih F.F. z dne 23. 10. 2012 in G.G. z dne 4. 2. 2015.

II. Tožbi se ugodi tako, da se odločba št. 2142-266/2006/110 (1372-06) z dne 15. 6. 2012 odpravi in se prošnjam za priznanje mednarodne zaščite A.A., roj. ... v kraju Priština, B.B., roj. ... v kraju Priština, ter njunih mladoletnih otrok C.C., roj. ... v kraju Priština, D.D., roj. ... v kraju Priština, H.H., roj. ... v kraju Ljubljana, E.E., roj. ... v kraju Frankfurt, F.F., roj. ... v Ljubljani in G.G., roj. ... v Mariboru, ugodi ter se jim prizna status subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji v trajanju treh let od pravnomočnosti te sodbe.

III. Z dnem pravnomočnosti te sodbe tožnikom priznana subsidiarna zaščita velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji, dokler traja ta zaščita.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zmotno navaja, da se ekonomska in socialna diskriminacija ne bi mogla opredeliti kot dejanje preganjanja v skladu s 26. členom ZMZ (sedaj 26. člen ZMZ-1). Diskriminatorna dejanja v določenih primerih lahko predstavljajo dejanja preganjanja v smislu ZMZ-1 in Ženevske konvencije o statusu begunca.

Pojem "preganjanja" predstavlja nedoločen pravni pojem in je treba njegovo vsebino napolniti v vsakem konkretnem primeru glede na okoliščine specifične zadeve tako z vidika splošnih informacij o stanju v izvorni državi kot tudi z vidika osebnih okoliščin prosilcev, kot so starost, spol, zdravstveno stanje, trajanje škodnih ravnanj in njihov psihološki in fizični učinek, pri čemer odsotnost namena, da bi škodno ravnanje povzročilo poniževanje žrtve ne izključuje uporabe 3. člena EKČP.

Ob upoštevanju določbe 26. člena ZMZ-1 dejanja diskriminacije torej lahko predstavljajo dejanja preganjanja, če imajo lastnosti, kot jih opredeljuje prvi odstavek navedene določbe, in sicer če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, ali pa če predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.