TFL Vsebine / TFLGlasnik

TFL Glasnik:
Ste magistrica prava in strokovnjakinja za delovno pravo. Na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije ste delali kot vodja pravne in kadrovske službe ter svetovalnega centra. Pred enim letom pa ste stopili na samostojno pot na področju delovnega prava, ki je, najširše pravno področje. Ste odlična predavateljica, ki zna na preprost način povedati zapletene stvari, in avtorica več člankov in knjig o tej problematiki. Ker predavate tudi pri nas, moram povedati, da se slušatelji zelo radi vračajo. Na kaj pa ste v dosedanji karieri najbolj ponosni?

Mag. Nina Scortegagna Kavčnik:
Pravzaprav na vse, kar se je do zdaj dogajalo – pa naj bo odlično, dobro ali malo manj dobro. Vse prispeva h grajenju človeka na poslovni poti. Navsezadnje tudi pridobivanje življenjskih izkušenj oblikuje človeka za poslovno pot. Najbolj ponosna sem na to, da sem pred enim letom zbrala misli in moč, in šla na svoje. To je bila ena izmed boljših življenjskih odločitev. Še danes, po enem letu, se čudim sama sebi, kako sem to zmogla. Ni ga čez občutek, da lahko danes počnem to, kar imam rada in z ljudmi, ki me potrebujejo. Neverjetno je, kako se vedno odpirajo nova vrata. Super občutek je, če lahko ljudem nekaj daš.

TFL Glasnik:
Vaše področje je v pravu najširše, hkrati pa tudi najobčutljivejše. Gre za delovna razmerja in vemo, da je zaposlenih okoli 950.000 ljudi. Ker to področje poznate do obisti, bi vas vprašala, kako bi generalno ocenili, kako je to področje urejeno.

Mag. Nina Scortegagna Kavčnik:
Danes je že drugih problemov veliko in ne smemo preveč tarnati. Stvari so takšne, kot jih vzameš. Trenutno nimamo druge izbire in se moramo znajti s tem, kar imamo, in iz vsega tega potegniti najboljše. Zdi se mi nesmiselno ves čas samo govoriti, kako je vse slabo in kako bi moralo biti. Je, kakor je. Seveda ima vsak svoje mnenje o trenutni ureditvi in predloge, kako bi po njegovem mnenju moralo biti. Ljudje smo pa naravnani tako, da ko bi pa tako bilo, kot smo predlagali, pa bi spet našli nekaj, kar ne bi bilo v redu. Skratka, ni konca.

Težko bi izpostavila eno stvar, ki bi jo bilo treba čez noč spremeniti – vprašanje je, koga vprašate. Če vprašate delodajalce, bodo rekli, da je delovnopravna zakonodaja nefleksibilna in neprijazna do delodajalcev, da bi morali lažje zaposlovati in lažje odpuščati. Če pa vprašate delavce, pa imajo premalo pravic. Težko je izpostaviti eno stvar, zdi pa se mi, da je treba znati uporabljati to, kar imaš na voljo. To je moja naloga pri pomoči enim ali drugim.

TFL Glasnik:
Pri tem ste zelo uspešni. Pa vendarle, kako je, če se primerjamo z drugimi evropskimi državami? Kaj dobrega bi lahko Slovenija implementirala?

Mag. Nina Scortegagna Kavčnik:
Idej je veliko. Težko pa bi izpostavila kaj specifičnega. Nenazadnje so si evropske zakonodaje med seboj precej podobne. Ljudje bi največkrat želeli iz različnih zakonodaj pobrati le tisto, kar je za njih najboljše, ostalo pa pustiti tam. Ampak to so nerealna pričakovanja. Delo se razvija, in z njim tudi delovnopravna zakonodaja. Kdo si je pred dvema letoma mislil, da bomo večino časa delali od doma. Ta institut obstaja pri nas že od leta 1961, pa je marsikdo pred dvema letoma prvič slišal, da je urejen tudi v ZDR-1. Danes pa ga celo znamo uporabljati.

TFL Glasnik:
Kaj pa obdavčitev dela? Izplačila za delo so zelo različna. Najprej plača, potem imamo avtorski honorar in podjemno pogodbo – oboje je zelo visoko obdavčeno. Imamo študentsko delo, ki je tudi obdavčeno okoli 50-odstotno, in potem imamo popoldanski s.p., za katerega vsi vemo, da je nekakšen obvoz, saj gre pri normirancu za 4-odstotno obdavčenost. Kako vi gledate na to?

Mag. Nina Scortegagna Kavčnik:
Saj že ptički čivkajo, da je delo v Sloveniji drago, predrago. Bilo je nekaj poskusov v smeri zakona o dohodnini, ki naj bi že ugledal luč sveta. Strošek delodajalca bi bil enak, delavci pa bi dobili višji neto. Na delavčevi strani se zdi ukrep dober, a bi si tudi delodajalci želeli, da bi se njihov strošek znižal.

Zakaj je delo tako drago? Naša država usmerja vse sile v preprečevanje tako imenovanega prekarnega dela in prikritih delovnih razmerij. Po raziskavah je tega veliko in zato želijo stroške za to delo približati strošku redne zaposlitve. Zdi se mi, da ko zasledujemo tak cilj, nekako vedno kaznujemo tiste, ki se držijo pravil in delajo tako, kot je treba. Višjo ceni pa plačujejo vsi.

Kar zadeva popoldanske s.p., sem, ko sem delala še na OZS, vedno poslušala, da so nelojalna konkurenca. To so ljudje, ki so nekje polno zaposleni in imajo zagotovljeno socialno varnost. Nenazadnje pa je to zakonita oblika opravljanja dela. Kaj pa ko popoldanski s.p.ji plačujejo prispevke, pa iz tega naslova nimajo nobenih pravic? Pa tudi med interventno zakonodajo niso bili deležni nobenih pomoči. Tudi redni s.p.ji in d.o.o.ji so lahko normiranci in plačajo le 4% od prihodkov. Stvari ne gre kar tako posploševati. To počnejo v gostilniških debatah, kjer so vsi strokovnjaki. To je postala prav bolezen današnjega časa.

TFL Glasnik:
To je ravno pri avtorskih honorarjih in podjemnih pogodbah zelo evidentno. Prepričana sem, da bi vsak, ki bi ga najeli, recimo na podjemno pogodbo, z veseljem plačal 20 odstotkov, ne pa 50 odstotkov! To pa je veliko. Če bi enako naredili pri avtorskih honorarjih, bi veliko več ljudi plačalo davke in ne bi iskali obvodov.

Mag. Nina Scortegagna Kavčnik:
Saj je logika vsem znana. Če bi bili davki nižji, bi jih država verjetno pobrala več. Vsakemu razumnemu človeku je jasno, da mora cesarju dati, kar je cesarjevega.

TFL Glasnik:
Kako pa komentirate obračun plač in drugih izplačil? Ali je že izpolnjena obljuba finančne uprave, da bo poenoten REK-obrazec in da bo samo en?

Mag. Nina Scortegagna Kavčnik:
V testiranju je že obrazec REK-O, ki naj bi zaživel septembra. Moram reči, da se z detajli še nisem ukvarjala, pravijo pa, da bo ta en REK-obrazec, ki bo veljal za 76 dohodkov, res poenostavljen.

Tukaj je res treba nekaj narediti, ker še računovodje, ki že desetletja opravljajo to delo, sprašujejo, kako se kaj poroča v REK-obrazcih. Ni normalno, da se dlje časa ukvarjaš z njegovim izpolnjevanjem, kot pa s samim obračunom dohodka. Hvala bogu, da je zdaj direktor Fursa nekdo, ki je naklonjen poenostavitvam in odpravi administrativnih ovir, kar je res nujno.

TFL Glasnik:
Koliko pa se v podjetjih ukvarjajo s sistemom nagrajevanja? Menim, da je to kar velik izziv glede na to, da kadra ni, in je prav, da imamo podjetja izdelane te sheme stimulacij. Kako to živi v praksi?

Mag. Nina Scortegagna Kavčnik:
Odvisno. Manjši delodajalci imajo sistem nagrajevanja urejen bolj po občutku, ne želijo se zavezati stalnemu nagrajevanju. Ko se direktorju ali lastniku zdi, da si nekdo zasluži nagrado, mu jo izplača. V večjih podjetjih so sistemi nagrajevanja veliko bolj izdelani, kar pa terja nekaj dela: moraš se s tem ukvarjati, izpolnjevati ocenjevalne liste.

Bolj pomembno se mi zdi področje poslovne uspešnosti. Zadnje leto ali dve se pri poslovni uspešnosti ukvarjamo s problemom kriterijev nagrajevanja delavcev. Obstajajo že številne odločbe zagovornika načela enakosti (ena je bila celo potrjena na upravnem sodišču), ki pravijo, da je nagrajevanje delavcev glede na efektivno prisotnost na delu posredno diskriminatoren kriterij. To po mnenju zagovornika načela enakosti pravzaprav pomeni, da bi bil nekdo, ki je bil sicer upravičeno na bolniški dlje časa, deležen enakega zneska poslovne uspešnosti kot delavec, ki je vse leto delal. Meni se zdi to posredna diskriminacija do delavca, ki je vse leto delal. Na koncu bosta oba dobila enak znesek poslovne uspešnosti, čeprav enega recimo pol leta ni bilo v službi. Se mi zdi, da je zagovornik načela enakosti pozabil na vsebino tega izplačila.

Če smo upe še polagali v revizijo na vrhovnem sodišču, je bil ta predlog decembra zavrnjen. Ne vem, kako bomo zdaj delodajalcem svetovali glede kriterijev, saj so že tako zadržani do nagrajevanja. Delodajalci, ki jim gre res dobro, dajejo nagrade, ne vem pa, kako bodo ravnali, če bodo morali vsem delavcem dati enake zneske. Ali jih bodo sploh še želeli dati.

TFL Glasnik:
Nagrajevanje izgubi pomen.

Mag. Nina Scortegagna Kavčnik:
Točno to.

TFL Glasnik:
Malo socializma nam še ostaja v genih.

Mag. Nina Scortegagna Kavčnik:
Tega je v delovnopravni zakonodaji še veliko. Zmaga tudi dodatek za delovno dobo.

TFL Glasnik:
Vidi se moč sindikatov, proti katerim nimam nič, pa vseeno. Povejte mi še, kakšen je vaš komentar o plačah v javnem sektorju. Kako bi se rešila ta enigma?

Mag. Nina Scortegagna Kavčnik:
Tudi jaz nimam nič proti njim. Veste pa, da živimo v sindikalni državi. Četudi je delavec zadovoljen s svojo plačo, bi imel višjo. Lahko gredo vsi javni uslužbenci na cesto ter začnejo stavkati, vendar državna malha ni neomejena. Začeti bi bilo treba drugje. Že sama plačna razmerja niso urejena. Poleg tega prihaja tudi do uravnilovke zaradi dvigovanja minimalne plače. A do kod bomo to zdržali? Nekdo bo to moral plačati. Prepričana sem, da si določeni poklici v javnem sektorju zaslužijo večje plače, ne vem pa, ali je rešitev v stalnem dvigovanju. Morda v drugačni razporeditvi te mase plač. Sprašujem pa sem, kje pa naj stavkajo delavci, zaposleni v zasebnem sektorju, ki so na minimalni plači, upokojenci z najnižjimi pokojninami, mladi brezposelni in podobni. Po mojem mnenju stavka meče slabo luč na poklic, v katerem se stavka. Spet pa najkrajšo potegnejo navadni ljudje.

TFL Glasnik:
Odpoved delovnega razmerja. Menim, da je to v podjetjih zdaj lepo rešeno in da ni pretiranih težav ob odpuščanju delavca, ki ne dela dobro, ali zaradi poslovnih razlogov. Kaj pa v javnem sektorju? Vemo, da so enaki problemi tudi tam, pritožujejo pa se, kako je tam težko koga odpustiti. Eno je postopek, drugo so medsebojne zamere, ko pa gledamo statistiko, vidimo, da gre število zaposlenih v javnem sektorju samo navzgor. V podjetjih, sploh ko je bila kriza, pa strmo navzdol.

Mag. Nina Scortegagna Kavčnik:
Po mojem mnenju ni odpuščanje delavcev v javnem sektorju nič težje kot v zasebnem. Veste v čem je razlika? V tem, da ni lastnika, ki je podjetje ustvaril z odrekanjem in s svojimi žulji. Ni lastnika, ki bi udaril po mizi. V javnem sektorju je vse od vseh, pa nič od nikogar. Pa imamo: ne bom se zameril temu in onemu, kaj pa če bo jutri on moj šef in podobno. Zato pa eni delajo za tri. Ampak delovnopravni postopki so enaki. Ni razloga, da poslušamo izgovore, da je v javnem sektorju težje odpustit delavca. Vsaka odpoved je skrajno sredstvo in se ga je treba lotevati s tresočo roko. Nikoli ne moreš odpovedovati pogodbe o zaposlitvi, ker ti nekdo ni všeč. Tega se nihče ne loteva rad. Niti jaz.

TFL Glasnik:
Knjig ste napisali že nekaj, sodelujete na konferencah, predavate; kaj so vaši naslednji cilji?

Mag. Nina Scortegagna Kavčnik:
Trenutno nimam nobenega napisanega na 'to do' seznamu. Moj cilj je pomagati delodajalcem, jih izobraževati, da bodo na varni strani zakona. To je postalo moje poslanstvo, v katerem neizmerno uživam.

TFL Glasnik:
In na koncu: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Mag. Nina Scortegagna Kavčnik:
Da bodimo prijazni drug do drugega in bo jutri za vse lepši. Ko mislimo, da nam je hudo, pomislimo na ljudi, ki živijo iz rok v usta in ne vedo, kaj bo jutri. Večina se nas niti ne zaveda, kaj vse imamo.