TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

V danem primeru je med strankama sporno, ali gre pri znesku 50.000 EUR, ki ga je dobil tožnik nakazanega na svoj transakcijski račun z namenom nakazila priliv "consulting fee" s strani družbe C. s sedežem na Britanskih deviških otokih, preko računa odprtega na Cipru, za dohodek tožnika, ki se v smislu določil ZDoh-2 obdavči. Po mnenju sodišča je imel davčni organ podlago za ugotovitev, da je ob zgoraj omenjenih nespornih dejstvih davčna obveznost za tožnika nastala. Dokazno breme, da davčna obveznost ni nastala oziroma da je ta zmanjšana, je na strani davčnega zavezanca. V obravnavanem primeru je bilo dokazno breme na strani tožeče stranke vse od takrat, ko je bila seznanjena z ugotovitvami davčnega organa o obdavčljivem dohodku, po katerem je dokazovanje, da je davčna osnova nižja od tiste, ki jo je ugotovil davčni organ, dolžnost zavezanca za davek. Davčni organ mora stranki postopka sicer omogočiti dokazovanje dejstev, ki gredo njej v prid, ni pa dolžan posebej pozivati stranke na predložitev konkretnih dokazov, ko je dokazno breme na strani zavezanca za davek oziroma dokazovanje v njegovi sferi. Ni tudi sporno, da je tožnik imel možnost sodelovanja v davčnem postopku. Tožnik dokaznega bremena glede trditve, da sporni znesek 50.000 EUR ne zapade pod obdavčitev, glede na ugotovljeno dejansko in pravno podlago, ne more prevaliti na davčni organ. Riziko nedokazanih trditev mora prevzeti sam.