TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 75/2019 z dne 6. 2. 2020 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovno sodišče je v tej zadevi v nasprotju z ustavnopravnimi standardi v korist nasprotnega udeleženca in v pritožničino škodo pripisalo posebej veliko težo sami po sebi okoliščini, da je šlo pri sporni izjavi za izražanje izvoljenega predstavnika ljudstva, pomembnega politika in mnenjskega voditelja, in to na družbenem omrežju X. Vrhovno sodišče je pri tem v premajhni meri upoštevalo, da svoboda izražanja tudi v primeru, ko jo uveljavlja izvoljeni predstavnik ljudstva, ni absolutna človekova pravica. Od tako pomembnega politika in vplivnega mnenjskega voditelja se tudi pri zapisu tvita in še posebej v primeru, ko gre za enosmerno podajanje mnenja, in ne za izjavljanje v spontani razgreti razpravi, ki bi bila primerljiva z živo neposredno razpravo, pričakuje večja stopnja skrbnosti pri izbiri in uporabi besed. Po oceni Ustavnega sodišča za svobodo izražanja nasprotnega udeleženca ni pretirano omejujoče pričakovanje, da pred objavo tvita, s katerim enosmerno izraža svoje mnenje, četudi gre za odziv na televizijski prispevek z istega dne (glede katerega nasprotni udeleženec ni izkazal, da bi pomenilo provokativno, izzivalno ravnanje, na katero bi se zato lahko bolj grobo odzval), premisli, kakšen bo učinek njegove izjave in ali ta ustreza minimalnim pravnim in etičnim standardom demokratične družbe, saj je to nujen pogoj za vzdrževanje kulturne javne razprave. Po oceni Ustavnega sodišča uporaba komunikacijskega kanala X izjavitelju to omogoča, saj narava tega spletnega orodja od izjavitelja praviloma ne terja hipnih reakcij, ampak ima izjavitelj možnost, da o vsebini svojega odziva razmisli in ga oblikuje tako, da ne poseže nedopustno v človekove pravice drugih oseb. Vrhovno sodišče tudi ni ustavnopravno ustrezno ovrednotilo okoliščine, da se je nasprotni udeleženec posebej žaljivo izrazil o novinarki. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da imajo novinarji ključno vlogo v demokratični družbi pri širjenju informacij o zadevah v javnem interesu. Sramotilni seksistični spletni napadi na novinarke tako ne prizadenejo le njihovih pravic do osebnega dostojanstva ter časti in ugleda, ampak – prek poskusa utišanja kritičnih novinarskih glasov – tudi javni interes do obveščenosti s strani različnih medijev. To ima lahko resne posledice za javno razpravo in medije ter končno, zaradi spodbujanja predsodkov do žensk kot tradicionalno zapostavljene družbene skupine, za demokracijo in razvoj nasploh. Zato ne le učinkovito varstvo osebnostnih pravic pritožnice (za katero imajo take spletne objave bistveno daljnosežnejše posledice, kot če bi šlo za neposredno politično razpravo ali, po drugi strani, za tvit posameznika, ki nima takšnega vpliva kot tvit nasprotnega udeleženca), ampak tudi javni interes terja, da se pri tehtanju kolidirajočih pravic prizna pritožničinim osebnostnim pravicam toliko večja teža. Tako zasnovano izhodišče za tehtanje kolidirajočih pravic pravice nasprotnega udeleženca do svobode izražanja ne utesnjuje prekomerno, saj je bil njegov prispevek k razpravi v javnem interesu prav s spornim tvitom zanemarljivega pomena. Nasprotni udeleženec bi nedvomno lahko na manj žaljiv način izrazil svoje mnenje o domnevni politični pristranskosti novinarjev RTV Slovenija. Takšno manj žaljivo izražanje terjajo tako njegov družbeni položaj kot tudi položaj pritožnice, predvsem pa vedno večji vpliv družbenih omrežij na oblikovanje mnenja v sodobni demokratični družbi. V kontekstu objav na družbenih omrežjih torej družbene spremembe terjajo vzpostavitev drugačnega ravnovesja med varstvom svobode izražanja na eni strani in zaščite posameznika pred posegi v čast in dobro ime na drugi strani vsaj v primeru, ko gre za enosmerno izražanje zaničevalnega mnenja vplivnega politika o novinarki na podlagi njenega spola. Vrhovno sodišče je z neustreznim ovrednotenjem pomena žaljivega izjavljanja vplivnega mnenjskega voditelja, opozicijskega poslanca, na družbenem omrežju o novinarki izhodišče presoje zasnovalo tako, da je to pri tehtanju kolidirajočih pravic učinkovalo v škodo pritožničine pravice do časti in dobrega imena.