TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zagovornika obdolženega M.K. se zavrne kot neutemeljena.

S pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ne strinja. Strinja pa se z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Zato se na te razloge sklicuje in v izogib ponavljanju navaja še, da je državna tožilka SDT v odgovoru na pritožbo obdolženčevega zagovornika v strnjeni obliki obrazložila, zakaj pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Poudariti je potrebno, da je bila na podlagi odredb I Kpd 38157/2012-6 z dne 6. 8. 2012 opravljena hišna preiskava, ki se je zgodila 22. 8. 2012 v prostorih NKBM d.d. na naslovu Zagrebška cesta, med katero je bila zasežena vsebina strežnika NKBM d.d. V navedeni odredbi preiskovalnega sodnika je bila v skladu s četrtim odstavkom 219.a člena ZKP hkrati odrejena preiskava elektronskih naprav, in sicer strežnika NKBM d.d. Glede na to, da je bila hišna preiskava v NKBM d.d. opravljena v času, ko M.K. ni bil več zaposlen v njej, torej ni bil imetnik ali uporabnik nobenih prostorov v NKBM d.d., je logično, da je bila odredba v skladu z drugim odstavkom 215. člena ZKP vročena zgolj predstavniku NKBM d.d., zato pri tem ne more biti podana nobena kršitev ZKP, ki jo navaja obramba. Odredba za hišno preiskavo v NKBM d.d. je vsebovala tudi odredbo za preiskavo elektronske naprave (četrti odstavek 219.a člena ZKP). V tej zvezi je potrebno izpostaviti, da preiskovalci NPU na hišni preiskavi v prostorih banke niso opravili nobene preiskave elektronskih naprav, pač pa so predstavnikom banke zasegli elektronska medija - 2x DVD z vsebino strežnika, pri čemer je potrebno povedati, da navedena DVD-ja niso izdelali preiskovalci NPU, pač pa predstavniki banke, njim pa so preiskovalci NPU zasegli ta dva medija, kot je to razvidno iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 22. 8. 2012. Oba DVD-ja sta bila ustrezno shranjena in zapečatena. V nadaljevanju pa se je v prisotnosti obdolženega M.K. opravilo zavarovanje zaseženih elektronskih naprav, kot to izhaja iz zapisnika o zavarovanju podatkov elektronskih naprav z dne 4. 9. 2012. Iz izpovedbe takratnega vodje preiskave D.V., kot tudi iz izpovedb takrat navzočih uslužbencev banke je razvidno, da preiskovalci NPU oziroma policija kljub odredbi za hišno preiskavo na tem naslovu dejansko ni opravljala nobene hišne preiskave, torej ni opravljala nobenih dejanj v okviru hišne preiskave oziroma povedano drugače, ničesar ni iskala sama. Preiskovalec D.V. je povedal, da so odredbo za hišno preiskavo vročili predstavniku banke, nato pa so uslužbence banke v skladu s tretjim odstavkom 215. člena ZKP pred začetkom preiskave pozvali naj jim izročijo iskane strežniške podatke, kar so uslužbenci banke tudi storili. Pri tem je potrebno še ločiti med zasegom v okviru hišne preiskave in zasegom prostovoljno izročenih predmetov. Tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 54868/2010 z dne 7. 10. 2010 zavzelo stališče, da prostovoljna izročitev ni preiskava, zato se v tem primeru izda le zapisnik o zasegu po petem odstavku 220. člena ZKP (enako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru X Kp 8910/2018 z dne 5. 3. 2020), torej ni dvoma, da je pri obravnavanem zasegu strežniških podatkov šlo za situacijo iz tretjega odstavka 215. člena ZKP. Poudariti je tudi potrebno, da način izdelave spornih DVD-jev s strežniškimi podatki ni razlog zaradi katerega bi morali biti iz spisa izločeni dokazi. Štirinajsti odstavek 219.a člena ZKP določa izločitev elektronskih dokazov zgolj v dveh primerih, če je bila preiskava elektronske naprave opravljena brez odredbe sodišča ali v nasprotju z njo ali če je bila preiskava opravljena brez pisne privolitve iz drugega odstavka 219.a člena. Sicer pa je že postavljeni izvedenec za računalniško stroko povedal, da iz pregledanega vzorca podatkov ni zasledil sledi in indicev, da bi kdorkoli posegal ali manipuliral, spreminjal obravnavane strežniške elektronske podatke M.K.