TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 216/2010 z dne 20. 1. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 425/2009 z dne 4. 11. 2009 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 79/2008 z dne 5. 12. 2008 se zavrne.

Predmet varstva 37. člena Ustave je tista komunikacija, na kateri posameznik upravičeno pričakuje zasebnost. Pridobitev podatka o pritožnikovem dinamičnem IP-naslovu ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera ne pomeni posega v njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave, saj se je pritožnik s svojim ravnanjem sam odpovedal svoji zasebnosti in zato glede nje ni mogel imeti upravičenega pričakovanja zasebnosti. Identiteta komunicirajočega posameznika je eden od pomembnih vidikov komunikacijske zasebnosti, zato je treba za njeno razkritje pridobiti sodno odredbo v skladu z drugim odstavkom 37. člena Ustave. Ker pa se je pritožnik sam odrekel upravičenemu pričakovanju zasebnosti, podatki o identiteti uporabnika IP-naslova niso več uživali varstva z vidika komunikacijske zasebnosti, temveč zgolj z vidika informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave. Tako policija s pridobitvijo podatkov o imenu, priimku in naslovu uporabnika dinamičnega IP-naslova, prek katerega je komuniciral pritožnik, ni posegla v njegovo komunikacijsko zasebnost in zato za razkritje identitete ni potrebovala sodne odredbe. Če iz odredbe za hišno preiskavo jasno izhaja, da je izdana prav z namenom pregleda podatkov, shranjenih na računalniku ter drugih nosilcih podatkov, potem za pregled računalniških datotek še dodatna sodna odredba ni potrebna.