TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 254/2021-20 z dne 13. 7. 2023, spremeni tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijano odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35473-219/2020-4 z dne 22. 10. 2020, odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči povrniti stroške upravnega postopka in upravnega spora na obeh stopnjah v višini 7.286,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zakonodajalec je določil obveznost finančnega jamstva za povzročitelje obremenitve (115. člen ZVO-1) in s tem tudi (popolno) določil krog subjektov, ki jim je tako jamstvo lahko naloženo. Niti iz stališč Upravnega sodišča niti iz navedb tožene stranke pa ne izhaja, da bi bila javni interes glede varstva okolja ali druga ustavno varovana dobrina bistveno prizadeta, če ne bi bilo urejeno tudi vprašanje prenosa takega jamstva na nosilca skupnega načrta. Zgolj splošna ugotovitev, da je ureditev, po kateri bi bil nosilec skupnega načrta dolžan zagotoviti finančno jamstvo, logična in skladna z ZVO-1 oziroma da bi bila drugačna ureditev v nasprotju z namenom in vsebino skupnega izpolnjevanja obveznosti, ne utemeljujeta obstoja pravne praznine, torej zakonske vrzeli, zaradi katere ne bi bilo mogoče več (s finančnimi jamstvi proizvajalcev) varovati pomembnih okoljskih ciljev. Zato ZVO-1 ni mogoče razlagati tako, da bi imel na njegovi podlagi ob uporabi analogije tudi nosilec skupnega načrta obveznost zagotoviti finančno jamstvo. Posledično pa tudi Uredba take obveznosti ni mogla niti originarno določiti sama, niti je (podrobneje) urediti za nosilca skupnega načrta.