TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

V socialnih sporih, v katerih se odloča o pravicah iz socialnega

zavarovanja (ne pa samo o denarnih zahtevkih, kot n.pr. o vrnitvi

sredstev ali odškodnini) ne gre za zahtevek, s katerim bi obe

stranki lahko razpolagali (3. odst. 3. člena ZPP), zato ni mogoča

zamudna sodba.

V tovrstnih socialnih sporih materialno-pravni predpisi ne

predpostavljajo svobodne volje strank pri vstopanju v medsebojne

odnose. Odnosi med strankami nastanejo po zakonu samem, torej

brez volje strank, saj je pokojninsko in invalidsko zavarovanje

obvezno, saj tako določa ZPIZ-1. Ta v 5. členu zlasti poudarja

specifiko pravic iz obveznega zavarovanja, kamor po 4. členu

sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja (1. odst. b, člen

4) s tem, ko določa, da so te pravice neodtujljive osebne

pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in jih tudi ne

podedovati. Pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo (razen

dospelih neplačanih zneskov denarnih prejemkov) ter jih ni mogoče

odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa

ta zakon. Zavarovancem ne daje pravic iz pokojninskega in

invalidskega zavarovanja zavod, pač pa so določene z zakonom.

Zato se zavarovanec in zavod ne moreta dogovoriti ne o manjšem,

ne o večjem obsegu pravic od zakonsko določenih na področju

obveznega (kot tudi prostovoljnega) zavarovanja. Zavod je le

nosilec obveznega zavarovanja (10. člen). Zato je zavod pristojen

samo za ugotavljanje, ali zavarovanec za uveljavitev zakonsko

določene pravice izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje. Pri

pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja

ne gre za lastna sredstva zavoda. Ta jih le zbira in razdeljuje v

okviru materialno-pravnih zakonskih določb. Zato je

dispozitivnost v socialnih sporih omejena le na tožnike -

zavarovance (vložitev tožbe, sprememba zahtevka, umik tožbe).

Tožencu (zavodu) noben predpis ne dovoljuje pripoznanja ali

poravnave glede zahtevka za priznanje pravice, za katerega ni

dejanske in materialne pravne podlage. Če bi toženec tak zahtevek

pripoznal ali se o njem želel poravnati, sodišče njegovega

razpolaganja tudi po ZPP ne bi smelo priznati, saj bi

nasprotovalo prisilnim predpisom (3. odst. 3. člena). V primeru,

ko zavarovanec - tožnik zahteva priznanje določene pravice iz

obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni podlage

za izdajo sodbe na podlagi 318. člena ZPP, bodisi ugoditvene,

bodisi zavrnilne, že zato, ker gre za zahtevek, s katerim stranka

- konkretno toženec, ne more razpolagati. Le izhajajoč iz prej

obrazložene pravne narave oz. javno pravne narave pravic iz

obveznega invalidskega zavarovanja (in narave posledičnih

invalidskih dajatev) ter s tem prisilno pravne narave materialno-

pravnega predpisa, je mogoče pravilno interpretirati in uporabiti

posamezna, med seboj navidezno celo izključujoča se procesno

pravna pravila iz ZDSS-1, ki po eni strani ponovno vpeljuje

načelo materialne resnice in preiskovalno načelo, po drugi pa

načelo pospešitve postopka, s tem ko v 28. členu ureja pravne

posledice izostanka stranke s prvega naroka za glavno obravnavo.