TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker lahko pogodbeni stranki skladno z določbo 1. odstavka 271. člena ZOR poljubno določita višino pogodbene kazni, je treba ob upoštevanju določbe 3. odstavka 1107. člena ZOR zaključiti, da bi uporaba 52. uzance Posebnih gradbenih uzanc (ki nasprotuje citirani dispozitivni normi ZOR, saj določa najvišjo dovoljeno pogodbeno kazen) v tej zadevi prišla v poštev le v primeru, če bi stranki uporabo teh uzanc izrecno dogovorili.

Res je v pogodbi izrecno določeno, da se pogodbena kazen računa od neizvršenih del, vendar pa je sodišče prve stopnje to določbo pravilno uporabilo, ko je kot osnovo za izračun pogodbene kazni vzelo vrednost celotne obveznosti, in ne zgolj vrednosti neizvršenih del. Neizvrševana dela tožene stranke pomenijo namreč neizvršeno obveznost tožene stranke, njena obveznost pa ni bila deljiva, saj tožnikoma ni bila dolžna izročati stanovanja postopoma po raznih fazah gradnje, temveč je bila njena edina obveznost izročiti tožnikoma v celoti dograjeno stanovanje. Takšna razlaga sporne določbe je zato najbolj logična, sicer pa jo (glede na to, da je sporna določba zapisana v formularni pogodbi, ki je bila vnaprej pripravljena s strani tožene stranke), narekuje tudi določba 100. člena ZOR.