TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

Nasilna dejanja, ki pomenijo preganjanje v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, so sicer lahko fizične ali psihične narave, vendar morajo biti v obeh primerih dovolj intenzivna. Z vidika izpolnjevanja pogojev za azil ni dovolj, da je tožnika strah pred preganjanjem (subjektivni element preganjanja), ampak mora biti njun strah tudi utemeljen (objektivni element preganjanja). V konkretnem primeru pa njun strah ni (objektivno) utemeljen že zaradi tega, ker zatrjujeta dejanja preganjanja, ki ne morejo biti dejanja preganjanja po 2. odstavku 1. člena ZAzil in zato za obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem niti ni bilo potrebno ugotavljati objektivnega stanja v izvorni državi prek določenih poročil. Ni mogoče vnaprej dajati ali odvzeti verodostojnosti nobenemu viru; vsi viri o stanju v izvornih državah so v azilnem postopku načeloma uporabljivi, njihova (ne)verodostojnost pa mora biti konkretno utemeljena. V obravnavanem upravnem sporu je relevantno "zdravstveno stanje" tožnika v Sloveniji in vpliv vrnitve tožnika v izvorno državo na njegovo zdravstveno stanje z vidika standardov iz 3. člena MKVČP. Tudi v tem smislu zdravstveno stanje prosilca za azil lahko pomeni pravno relevantno dejansko stanje za odločanje o azilu po 2. odstavku 1. člena ZAzil oziroma po Ženevski konvenciji v povezavi z določilom 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, vendar le v primeru, če so ob tem izpolnjeni (tudi) vsi pogoji za podelitev statusa begunca po 2. odstavku 1. člena oziroma po Ženevski konvenciji ob upoštevanju Direktive št. 2004/83/EC. Argument tožene stranke, da tudi po MKVČP zdravstveno stanje ne more biti podlaga za podelitev azila, je neumesten, ker MKVČP pravice do azila sploh ne ureja. Zdravstveno stanje prosilca za azil pa je lahko podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil ob upoštevanju določb V. poglavja Direktive št. 2004/83/EC, če bi vrnitev prosilca za azil v izvorno državo pomenila nehumano ali poniževalno ravnanje (tudi mučenje) po 8. alineji 1. odstavka točke b.) 2. člena ZAzil. Dokazni standard, ki ga je glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice treba upoštevati za ugotavljanje verjetnosti tovrstnega tveganja, je, da mora tožena stranka oziroma sodišče ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za verjetnost, ki dosega stopnjo realne možnosti, da bi oseba, če bi bila vrnjena v izvorno državo, bila podvržena realnemu tveganju za kršitev omenjene zavarovane dobrine. Sistem varstva človekovih pravic iz MKVČP, ki ga zagotavlja sodna prakse ESČP je subsidiaren glede na sistem varstva teh pravic, ki ga zagotavljajo države podpisnice, kar pomeni, da države podpisnice MKVČP lahko sprejmejo višje standarde, kot jih vzpostavlja ESČP. V skladu z določilom 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno, ali ne, je stvar argumentirane ocene sodišča na podlagi vseh razpoložljivih dejstev, ki so sodišču znana. Pri tem pa mora sodišče zlasti v azilnih zadevah paziti tudi, da dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke ne pomeni zlorabe procesnih pravic v smislu izkoriščanja procesnih možnosti zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka.