TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 1169/2008 z dne 28. 2. 2011 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Ta obveznost velja v enakem obsegu tudi za instančno sodišče v primeru, ko to sodišče ne pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in zaradi drugačnega pravnega stališča celo spremeni izpodbijane sodbe. V obravnavani pravdi na ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju je Vrhovno sodišče na podlagi drugačne materialnopravne presoje primera spremenilo sodbi nižjih sodišč in ugodilo zahtevku tožnice, utemeljenemu na zakonski domnevi enakih deležev zakoncev na skupnem premoženju. Pri tem pa se ni opredelilo do ugovorov pritožnika zoper takšno zakonsko domnevo. Pritožnik je ugovor nadpolovičnega deleža sicer podal v okviru navedb v nasprotni tožbi, ki je bila ob drugačni presoji sodišča prve stopnje glede (ne)utemeljenosti tožničinega zahtevka zaradi pomanjkanja pravnega interesa pravnomočno zavržena že na prvi stopnji. Vendar zgolj zato ugovori, ki jih je pritožnik podal v tej vlogi, niso postali pravno neupoštevni. V skupnopremoženjski pravdi namreč navedb toženca, ki nastopa hkrati kot tožnik po nasprotni tožbi, po logiki stvari ni mogoče ločiti na tiste, ki bi pomenile zgolj toženčevo obrambo zoper zahtevek pritožnice, in na tiste, ki bi utemeljevale le toženčev zahtevek po nasprotni tožbi, ki prav tako pomeni toženčevo obrambno sredstvo. Pri tem je pomembno, da za pritožnikov uspeh z ugovorom nadpolovičnega deleža v obravnavani zadevi nasprotna tožba niti ni bila nujna. Pritožniku, ki je pri sporni nepremičnini vpisan kot njen izključni lastnik, namreč ugovora nadpolovičnega deleža ni bilo treba uveljavljati s posebnim zahtevkom, ampak zadošča že ugovor. Zato bi moralo Vrhovno sodišče upoštevati pritožnikov ugovor nadpolovičnega deleža kot ugovor samostojne nasprotne pravice ter se do njega opredeliti. Ker ni tako ravnalo, ampak je meritorno odločilo (tudi) o pritožnikovem deležu na skupnem premoženju zgolj na podlagi navedb tožnice, je kršilo pritožnikovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave.