na dokumentu
- PREDPIS
- VELJAVEN
Zakon o veterinarstvu (ZVet)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 82-2981/1994, stran 5045 DATUM OBJAVE: 30.12.1994
VELJAVNOST: od 1.1.1995 / UPORABA: od 1.1.1995
RS 82-2981/1994
Verzija
9 / 9
Čistopis se uporablja od 20.5.2001 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 3.4.2025: AKTUALEN.
Uradni list RS, št. 82/94, 21/95, 16/96, 98/99 - ZZZiv, 101/99, 8/00 - ZUT, 33/01
2981. Zakon o veterinarstvu
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi zakona o veterinarstvu
Razglašam zakona o veterinarstvu, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 20. decembra 1994.
Št. 012-01/94-168
Ljubljana, dne 28. decembra 1994.
Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O VETERINARSTVU
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
Ta zakon določa živalske kužne bolezni, predpisuje ukrepe za njihovo preprečevanje, zatiranje in izkoreninjenje ter veterinarsko sanitarno preventivo, določa najmanjši obvezni obseg varstva živali pred kužnimi boleznimi in način njegovega financiranja, ureja veterinarsko službo, njeno organizacijo, zagotavljanje in izvajanje, pravice in obveznosti državnih organov ter inšpekcijsko nadzorstvo, ki ga opravlja veterinarska inšpekcija.
2. člen
(namen veterinarstva)
Veterinarstvo je namenjeno:
-
varovanju in izboljševanju zdravja živali;
-
zaščiti zdravja živali pred kužnimi in drugimi boleznimi;
-
ugotavljanju, diagnosticiranju in zdravljenju bolnih živali;
-
zagotavljanju ukrepov za varstvo prebivalstva pred zoonozami s preprečevanjem in zatiranjem teh bolezni pri živalih in preprečevanjem prenašanja teh bolezni na ljudi;
-
zagotavljanju higienske ustreznosti surovin in živil živalskega izvora ter skrbi za higiensko ustreznost živil, krmil in vode za napajanje živali, ki ni pod nadzorstvom zdravstvene službe (v nadaljnjem besedilu: voda za napajanje);
-
zagotavljanju nemotene reprodukcije živali z vidika zdravstvenega varstva živali;
-
varstvu in izboljševanju okolja in higienskih razmer ter ugotavljanju ustreznosti živalskega okolja z vidika zdravstvenega varstva živali;
-
veterinarski prosveti in vzgoji imetnikov živali in prebivalstva;
-
zaščiti živali pred mučenjem in skrbi za dobro počutje živali.
3. člen
(pravice in dolžnosti imetnikov živali)
(1)
Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva živali.
(2)
Vsakdo ima dolžnost varovanja zdravja živali kakor tudi zdravja ljudi pred boleznimi in infekcijami, ki se prenašajo med živalmi in ljudmi.
(3)
Fizične in pravne osebe morajo omogočiti opravljanje veterinarskosanitarnega pregleda in nadzorstva, kakor tudi odvzem potrebnega materiala za preiskave in izvajanje drugih ukrepov za varstvo pred kužnimi boleznimi živali, določenimi s tem zakonom.
(4)
Fizične in pravne osebe morajo obvestiti pristojno veterinarsko organizacijo ali veterinarsko inšpekcijo, če ugotovijo, da obstaja nevarnost za zdravje živali ali v zvezi s tem nevarnost za ljudi, dajati tem službam v določenem roku in brezplačno podatke o zdravstvenem varstvu živali in o izvajanju ukrepov ter jim omogočiti, da se prepričajo o danih podatkih.
(5)
Imetnik živali ima pravico do proste izbire veterinarskega strokovnega delavca, razen v zadevah, ki se nanašajo na izvajanje obveznega najmanjšega obsega varstva živali pred kužnimi boleznimi, do pouka o izbrani metodi in stroških zdravljenja ter možnih posledicah.
4. člen
(varstvo pred kužnimi boleznimi)
(1)
Varstvo pred živalskimi kužnimi boleznimi je po tem zakonu dolžnost države; njenih organov; veterinarskih in drugih organizacij; fizičnih in pravnih oseb, ki so imetniki živali, živil, surovin in odpadkov, proizvajalci, imetniki objektov za rejo in trženje živali, proizvodnjo, predelavo, obdelavo, trženje ali skladiščenje živil, surovin, odpadkov ter krmil.
(2)
Naloge Republike Slovenije v veterinarstvu opravljajo ministrstvo, pristojno za veterinarstvo (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), državni upravni organ, pristojen za veterinarstvo in veterinarsko inšpekcijo (v nadaljnjem besedilu: veterinarska uprava), javni veterinarski zavodi in zasebne veterinarske organizacije (v nadaljnjem besedilu: veterinarske organizacije).
(3)
Veterinarske organizacije in veterinarske inšpekcije vodijo predpisano evidenco in pošiljajo predpisane podatke veterinarski upravi.
(4)
Veterinarske organizacije, veterinarska uprava in veterinarska zbornica vodijo registre, ki jih določa ta zakon.
5. člen
(izvajalci veterinarskih dejavnosti)
(1)
Veterinarske dejavnosti lahko na podlagi dovoljenja pristojnega organa opravljajo samo domače pravne osebe in fizične osebe, ki so državljani Republike Slovenije, če izpolnjujejo predpisane pogoje.
(2)
Veterinarske dejavnosti javne veterinarske službe se opravljajo v okviru mreže javne veterinarske službe v javnih veterinarskih zavodih in na podlagi koncesije v zasebnih veterinarskih organizacijah.
(3)
Veterinarske dejavnosti morajo biti organizirane tako, da so vsem imetnikom živali v Republiki Sloveniji zagotovljeni trajen in nemoten dostop do veterinarskih storitev in preskrba z nujnimi zdravili, ki se uporabljajo v veterinarski medicini, ter pravica do predpisanega najmanjšega obveznega obsega varstva pred kužnimi boleznimi živali, ki ga mora zagotoviti država.
6. člen
(mednarodne pogodbe)
Mednarodne obveznosti do preprečevanja in zatiranja živalskih kužnih bolezni in mednarodnega prometa z živalmi, surovinami, živili in odpadki živalskega izvora ter predmeti, s katerimi se lahko prenese kužna bolezen, določajo zakon in mednarodne konvencije ter druge mednarodne pogodbe.
7. člen
(pomen izrazov)
V tem zakonu uporabljeni izrazi pomenijo:
1.
Živali so kopitarji (konji, mezgi, osli in mule), parkljarji (goveda, bivoli, ovce, koze in prašiči), perutnina (kokoši, purani, race in druga domača perutnina, noji ter golobi), psi, mačke, kunci, okrasne in eksotične živali, male živali, čebele, ribe, školjke, raki, želve, polži, žabe, divjad, divje živali, v oborah vzrejena divjad, zookulture in poskusne živali.
2.
Imetniki živali so fizične in pravne osebe, ki so lastniki živali oziroma se ukvarjajo z varstvom, uporabo, gojitvijo, gospodarjenjem, šolanjem, prevozom ali prodajo živali.
3.
Živila živalskega izvora (v nadaljnjem besedilu: živila) so sestavni deli živalskega telesa v surovem, polpredelanem ali predelanem stanju in mleko, jajca, mesni, ribji, mlečni in jajčni izdelki, ikre, med in drugi čebelji pridelki ter izdelki iz rakov, školjk, polžev in žab, ki so namenjeni za prehrano ljudi.
4.
Surovine živalskega izvora (v nadaljnjem besedilu: surovine) so sestavni deli živalskega telesa ter mleko, jajca in med v nepredelanem stanju ne glede na njihov namen.
5.
Odpadki živalskega izvora (v nadaljnjem besedilu: odpadki) so sestavni deli živalskega telesa, ki niso namenjeni za prehrano ljudi.
6.
Odplake so odpadne vode, ki nastajajo v objektih za rejo živali, klavnicah in drugih objektih za obdelavo, predelavo in zbiranje surovin, živil in odpadkov in zahtevajo posebno tehnologijo odvajanja in čiščenja.
7.
Posamezna krmila, krmne mešanice in dodatki (v nadaljnjem besedilu: krma) so vsak material, ki se uporablja za krmljenje živali.
8.
Iztrebki in izločki so: gnoj, gnojevka, gnojnica, urin, slina.
9.
Zoonoze so bolezni ali infekcije, ki se po naravni poti prenašajo z živali-vretenčarjev na ljudi in obratno.
10.
Z epizootijo (epidemijo) kužne bolezni so mišljeni številnejši primeri kužne bolezni, ki glede na pogostnost primerov, čas, kraj in prizadete vrste živali presegajo pričakovano število primerov.
11.
Za okuženo območje se šteje območje, na katerem je ugotovljen en ali več virov okužbe in na katerem so dane možnosti za širjenje okužbe.
12.
Za ogroženo območje se šteje območje, na katero se lahko prenese bolezen z okuženega območja in na katerem so dane možnosti za širjenje okužbe.
13.
Uradni veterinar je doktor veterinarske medicine, ki opravlja dejavnosti javne veterinarske službe in je zaposlen na Veterinarski upravi Republike Slovenije.
13.
Veterinarske organizacije so organizacijske oblike javnih veterinarskih zavodov in zasebne veterinarske dejavnosti, v katerih veterinarski strokovni delavci opravljajo veterinarske dejavnosti, za katere so registrirane.
14.
Veterinarske organizacije so organizacijske oblike javnih veterinarskih zavodov in zasebne veterinarske dejavnosti, v katerih veterinarski strokovni delavci opravljajo veterinarske dejavnosti, za katere so registrirane.
14.
Veterinarskosanitarni pregledi in nadzor so pregledi in nadzor živali, surovin, živil, krme in odpadkov zaradi varstva ljudi in živali pred kužnimi boleznimi živali in preprečevanja prometa s surovinami, živili in krmo, ki higiensko niso ustrezni, ter nadzor objektov ali blaga, ki so lahko vir kužnih bolezni živali.
15.
Veterinarskosanitarni pregledi in nadzor so pregledi in nadzor živali, surovin, živil, krme in odpadkov zaradi varstva ljudi in živali pred kužnimi boleznimi živali in preprečevanja prometa s surovinami, živili in krmo, ki higiensko niso ustrezni, ter nadzor objektov ali blaga, ki so lahko vir kužnih bolezni živali.
15.
Posebno nevarne kužne bolezni so kužne bolezni iz seznama A mednarodnega zoosanitarnega kodeksa.
16.
Posebno nevarne kužne bolezni so kužne bolezni iz seznama A mednarodnega zoosanitarnega kodeksa.
16.
Lastna domača poraba živil živalskega izvora je poraba za potrebe lastne družine imetnika živali. Vsak drug način porabe ali prometa - tudi na turistični kmetiji, v gostilni, kmetiji odprtih vrat, prireditvah itd. - se šteje za javno potrošnjo.
17.
Lastna domača poraba živil živalskega izvora je poraba za potrebe lastne družine imetnika živali. Vsak drug način porabe ali prometa - tudi na turistični kmetiji, v gostilni, kmetiji odprtih vrat, prireditvah itd. - se šteje za javno potrošnjo.
17.
S klanjem živali v sili je mišljeno klanje brez poprejšnjega veterinarskosanitarnega pregleda živali pred klanjem, to pa je dovoljeno samo v določenih primerih.
18.
S klanjem živali v sili je mišljeno klanje brez poprejšnjega veterinarskosanitarnega pregleda živali pred klanjem, to pa je dovoljeno samo v določenih primerih.
18.
S klanjem bolnih živali je mišljeno klanje živali, obolelih za boleznimi, zaradi katerih klanje ni prepovedano. Bolna žival se lahko pošlje v zakol v klavnico le s predpisano napotnico veterinarja.
19.
S klanjem bolnih živali je mišljeno klanje živali, obolelih za boleznimi, zaradi katerih klanje ni prepovedano. Bolna žival se lahko pošlje v zakol v klavnico le s predpisano napotnico veterinarja.
19.
Hlev z nepreverjenimi ali sumljivimi epizootiološkimi razmerami je hlev imetnika živali, v katerem se ne opravljajo predpisane preiskave živali ali imetnika živali, ki se ukvarja z nedovoljenim in nenadzorovanim prometom z živalmi in živili. Odločbo o tem izda pristojni veterinarski inšpektor.
20.
Hlev z nepreverjenimi ali sumljivimi epizootiološkimi razmerami je hlev imetnika živali, v katerem se ne opravljajo predpisane preiskave živali ali imetnika živali, ki se ukvarja z nedovoljenim in nenadzorovanim prometom z živalmi in živili. Odločbo o tem izda pristojni veterinarski inšpektor.
20.
Zdravila za uporabo v veterinarski medicini (v nadaljnjem besedilu: zdravila) so izdelki, za katere je po znanstveni poti in po postopku, ki ga določijo predpisi o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ugotovljeno, da jih je v določenih količinah in na določen način dovoljeno uporabljati na živalih, da bi se odkrile, preprečile, zatrle ali zdravile bolezni oziroma spodbudile, obnovile, spremenile ali popravile živalske telesne funkcije ali dosegli drugi veterinarskomedicinski upravičeni cilji.
21.
Zdravila za uporabo v veterinarski medicini (v nadaljnjem besedilu: zdravila) so izdelki, za katere je po znanstveni poti in po postopku, ki ga določijo predpisi o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ugotovljeno, da jih je v določenih količinah in na določen način dovoljeno uporabljati na živalih, da bi se odkrile, preprečile, zatrle ali zdravile bolezni oziroma spodbudile, obnovile, spremenile ali popravile živalske telesne funkcije ali dosegli drugi veterinarskomedicinski upravičeni cilji.
II. KUŽNE BOLEZNI ŽIVALI
1. Vrste kužnih bolezni živali
8. člen
(1)
Kužne bolezni živali, zaradi katerih se izvajajo splošni in posebni ukrepi, ki jih določa ta zakon, so:
1.
afriška prašičja kuga - Pestis africana suum,
2.
afriška smrkavost - Lymphangioitis epizootica,
3.
atrofični rinitis prašičev - Rhinitis atrophicans suum, 4. atipična kokošja kuga - Morbus Newcastle (Newcastle disease),
5.
bolezen Aujeszkega - Morbus Aujeszky,
6.
bolezen Gumboro - Morbus Gumboro,
7.
bolezen modrikastega jezika - Febris catarrhalis ovium (Blue tongue),
8.
bolezen rdečih ust - Enteric redmouth disease (Yersiniosis),
9.
bruceloza - Brucellosis,
10.
cisticerkoza - Cysticercosis,
11.
ehinokokoza - Echinococcosis,
12.
enzootska goveja levkoza - Leucosis enzootica bovum,
13.
epidemični tremor - Encephalomyelitis avium,
14.
eritrodermatitis pri krapih - Erythrodermatitis cyprini,
15.
furunkuloza pri postrvih - Furunculosis salmonis,
16.
garje pri kopitarjih in prežvekovalcih - Scabies: Sarcoptia- sis equorum, bovum et rupicaprarum, Chorioptiasis ovium, Psoroptiasis,
17.
goveja genitalna kampilobakterioza - Campylobacteriosis genitalis bovum,
18.
goveja kuga - Pestis bovina (Rinderpest),
19.
goveja spongiformna encefalopatija - Encephalopathia spongiformis bovum,
20.
goveja trihomonijaza - Trichomoniasis bovum,
21.
goveja virusna diareja - mukozna bolezen - Diarrhoea viralis bovum - Morbus mucosae bovum,
22.
hemoragična bolezen kuncev in zajcev - Morbus haemorrhagicus cuniculorum et leporum,
23.
hemoragična septikemija pri govedu - Septicaemia haemorrhagica bovum,
24.
huda gniloba čebelje zalege - Pestis apium,
25.
infekciozni bovini rinotraheitis in infekciozni pustularni vulvovaginitis (IBR/IPV) - Rhinotracheitis infectiosa et vulvovaginitis pustulosa infectiosa bovum (IBR/IPV),
26.
infekciozni bronhitis pri perutnini - Bronchitis infectiosa avium,
27.
infekciozna hematopoetska nekroza - Necrosis infectiosa haematopoetica salmonis,
28.
infekciozni laringotraheitis pri perutnini - Laryngotracheitis infectiosa avium,
29.
infekciozni metritis kopitarjev - Metritis contagiosa equorum,
30.
influenca konj - Influenza equorum,
31.
klamidijsko zvrgavanje ovc - Abortus chlamydialis ovium,
32.
klasična prašičja kuga - Pestis suum,
33.
klostridijski enteritis pujskov (KEP) - Enteritis clostridia- lis porcellorum,
34.
kokošja kuga - Pestis avium,
35.
kokošji tifus - Typhus avium,
36.
kolera perutnine - Pasteurellosis avium,
37.
konjska kuga - Pestis equorum,
38.
konjski arteritis - Arteritis equi,
39.
konjski virusni rinopneumonitis - Rhinopneumonitis equi,
40.
kronična bolezen dihal perutnine - Mycoplasmosis avium,
41.
kuga drobnice - Pestis pecorum,
42.
kužna malokrvnost - Anaemia infectiosa equorum,
43.
leptospiroza - Leptospirosis,
44.
listerioza - Listeriosis,
45.
marekova bolezen - Neurolymphomatosis avium,
46.
mikrosporija - Microsporiasis,
47.
miksomatoza - Myxomatosis,
48.
mrzlica doline Rift - Hepatitis infectiosa enzootica bovum et ovium, 49. mrzlica Q - Q febris,
50.
nalezljiva nekroza trebušne slinavke pri postrvih - Necrosis infectiosa pancreatica salmonis,
51.
nalezljiva ohromelost prašičev - Encephalomyelitis enzootica suum,
52.
nalezljiva ( enzootska) šepavost ovac - Dermatitis interdigitalis infectiosa ovium,
53.
nozemavost čebel - Nosemosis apium,
54.
okamenela zalega - Aspergillosis apium,
55.
osepnice ovac in koz - Variola ovina et caprina,
56.
paratuberkuloza - Paratuberculosis,
57.
pljučna kuga goved - Pleuropneumonia contagiosa bovum,
58.
prašičja dizenterija - Dysenteria suum,
59.
prašičji respiratorni in reproduktivni sindrom (PRRS) - Syndroma reproductivum et respiratorium suum,
60.
pršičavost čebel - Acariasis apium,
61.
psitakoza - Psittacosis,
62.
pulmonalna adenomatoza ovac - Adenomatosis pulmonum epizootica ovis,
63.
rdečica - Erysipelas,
64.
salmoneloza - Salmonellosis,
65.
slinavka in parkljevka - Aphtae epizooticae,
66.
smrkavost - Malleus,
67.
spolna kuga konj - Exanthema coitale paralyticum (Dourina),
68.
spomladanska viremija pri krapih - Viraemia vernalis cyprini,
69.
steklina - Rabies (Lyssa),
70.
šumeči prisad - Gangraena, emphysematosa,
71.
toksokarioza - Toxocariosis,
72.
toksoplazmoza - Toxoplasmosis,
73.
trihineloza - Trichinellosis,
74.
trihofitija - Trichophytia bovis,
75.
tuberkuloza - Tuberculosis,
76.
tularemija - Tularemia,
77.
varooza čebel - Varroosis apium,
78.
vezikularna bolezen prašičev - Morbus vesicularis suum,
79.
vesikularni stomatitis - Stomatitis vesicularis,
80.
virusna hemoragična septikemija pri postrvih - Septicaemia haermorrhagica salmonis,
81.
virusno vnetje želodca in črevesja pri prašičih - Gastro- enteritis virosa suum (TGE),
82.
vnetje ribjega mehurja pri krapih - Aerocystitis cyprini,
83.
vnetje vimena pri kravah, ovcah in kozah - Mastitis bovum, ovium et caprarum,
84.
vozličasti dermatitis - Dermatitis nodosa,
85.
vranični prisad - Anthrax,
86.
vrtoglavost postrvi - Myxomatosis salmonis,
(2)
Zoonoze, zaradi katerih se izvajajo posebni preventivni ukrepi za varstvo prebivalstva, so kužne bolezni iz 9., 10., 11., 43., 44., 46., 48., 49., 54., 61., 63., 64., 66., 69., 72., 73., 74., 75., 76. in 85. točke prvega odstavka tega člena.
(3)
Kužne bolezni živali iz prvega odstavka tega člena se glede na vrsto infekcije in ukrepe potrebne za njihovo preprečevanje in zatiranje, razvrstijo v skupine v skladu z mednarodnim zoosanitarnim kodeksom in epizootiološko situacijo v državi.
2. Preprečevanje kužnih bolezni živali
9. člen
(temeljno znanje o kužnih boleznih)
(1)
Imetniki živali in osebe, ki prihajajo v neposreden stik z živalmi, živili, surovinami, odpadki, trupli in konfiskati, morajo imeti temeljno znanje o kužnih boleznih živali, o njihovem preprečevanju in prenašanju na ljudi ter o predpisih o varstvu pred kužnimi boleznimi živali.
(2)
Temeljno znanje o kužnih boleznih ter o predpisih si imetnik živali ali delavec pridobi na tečajih ali na drug ustrezen način.
10. člen
(nadzor in prijava objektov ter živali)
(1)
Pod rednim veterinarskosanitarnim nadzorom so živali, objekti za živali, objekti, naprave in oprema za proizvodnjo, dodelavo, obdelavo, predelavo in promet s krmo, surovinami, živili in odpadki, surovine, živila, živalsko seme, jajčne celice in zarodki ter krma v notranjem in mednarodnem prometu.
(2)
Pod veterinarskosanitarnim strokovnim nadzorom so tudi živali na sejmih, trgih, prodajalnah in drugih prodajnih mestih, razstavah, športnih tekmovanjih, oborah za divje živali, dogonih in drugih javnih mestih, kjer se zbirajo živali.
(3)
Imetniki živali ter pravne in fizične osebe, ki se ukvarjajo z rejo živali, s proizvodnjo, predelavo, skladiščenjem ali prodajo krme, imetniki živali, ki imajo vzrejališča psov, zookultur in zveri, ter matic in plemenilne postaje ter objekte in varstvene vode za gojitev plemenskih ribjih jat in obore za divje živali, morajo prijaviti živali, objekte in opremo ter tudi vsako spremembo v zvezi s tem v osmih dneh najbližji veterinarski organizaciji primarne veterinarske dejavnosti, ki vodi register objektov in živali ter o tem poroča območnemu javnemu veterinarskemu zavodu.
(4)
Imetnik psa mora veterinarski organizaciji, ki vodi register psov na območju stalnega prebivališča imetnika živali, v osmih dneh prijaviti nabavo, pogin, odtujitev, pobeg ter vsako drugo spremembo v zvezi z rejo psov, nabavo mladiča pa najpozneje do dopolnjenega četrtega meseca starosti mladiča.
11. člen
(splošni in posebni preventivni ukrepi)
(1)
Kužne bolezni živali se preprečujejo in obvladujejo s splošnimi in posebnimi preventivnimi ukrepi.
(2)
Prenos zoonoz z živali na ljudi se preprečuje s posebnimi preventivnimi ukrepi.
12. člen
(obvezni splošni preventivni ukrepi, ki jih izvajajo imetniki živali)
Obvezni splošni preventivni ukrepi za varstvo pred kužnimi boleznimi živali, ki jih morajo izvajati imetniki živali in druge pravne in fizične osebe, so:
1.
zagotavljanje zdravstveno neoporečne pitne vode, vode za napajanje in krme;
2.
zagotavljanje in vzdržavanje predpisanih higienskih razmer v objektih za rejo živali, v drugih prostorih ter napravah, kjer se zadržujejo živali, in v okolju živali;
3.
zagotavljanje higiene porodov in molže;
4.
zagotavljanje veterinarskosanitarnega reda na javnih krajih, kjer se zbirajo živali, v vozilih za prevoz živali, surovin, živil, odpadkov in krme, v oborah in pašnikih ter objektih za zbiranje živali in klanje živali ter zbiranje, obdelavo, predelavo in skladiščenje surovin, živil, odpadkov in krme;
5.
zagotavljanje higienske ustreznosti živil in veterinarsko- sanitarnih pogojev za njihovo proizvodnjo in promet;
6.
preprečevanje vnašanja povzročiteljev kužnih bolezni v rejo živali;
7.
izvajanje veterinarskosanitarnih ukrepov v tehnologiji intenzivne reje živali;
8.
ravnanje z živalskimi trupli in drugimi odpadki, odplakami, iztrebki in izločki na predpisan način;
9.
opravljanje preventivne dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije v objektih, na javnih površinah in v vozilih;
10.
drugi splošni ukrepi, določeni v zakonu.
13. člen
(posebni preventivni ukrepi)
(1)
Obvezni posebni preventivni ukrepi za varstvo prebivalstva pred zoonozami, ki jih morajo izvajati veterinarske organizacije in veterinarska inšpekcija, so:
1.
sistematično preprečevanje, odkrivanje in zatiranje zoonoz pri domačih in drugih živalih;
2.
izvajanje preventivnih ukrepov za varovanje veterinarskih delavcev, imetnikov živali in drugih ljudi, ki lahko pridejo v neposreden ali posreden stik z okuženo živaljo, živili, surovinami ali odpadki;
3.
zagotavljanje higienske ustreznosti živil in preprečevanje nedovoljenega prometa z okuženimi živalmi in higiensko neustreznimi živili, surovinami in odpadki, s katerimi se lahko inficira prebivalstvo, z veterinarskosanitarnimi pregledi in nadzorom živali, ter živil, surovin in odpadkov;
4.
preprečevanje onesnaževanja surovin in živil v živilskih in drugih obratih.
(2)
Za izvajanje ukrepov iz prejšnjega odstavka tega člena se sprejmejo kratkoročni in dolgoročni programi varstva prebivalstva pred zoonozami, določijo roki, v katerih morajo biti programi uresničeni, in način financiranja.
(3)
Program za varstvo pred zoonozami izvajata veterinarska in zdravstvena služba. Veterinarska in zdravstvena služba, veterinarska inšpekcija in zdravstvena inšpekcija sodelujejo med seboj in skupno načrtujejo ukrepe za varstvo prebivalstva pred zoonozami in se obveščajo o ugotovitvah na tem področju.
(4)
Pristojna ministra ustanovita skupno komisijo za varstvo pred zoonozami kot strokovno in svetovalno telo zdravstva in veterinarstva.
(5)
Veterinarskim strokovnim delavcem in sodelavcem, ki pridejo v stik z okuženo živaljo, okuženimi živili, surovinami, odpadki ali drugim okuženim materialom, se prizna morebitna okužba z isto boleznijo za poklicno obolenje.
14. člen
(posebni preventivni ukrepi)
(1)
Zaradi zgodnjega odkrivanja in preprečevanja pojava kužne bolezni lahko veterinarska organizacija ali pristojni veterinarski inšpektor glede na naravo kužne bolezni in nevarnost odredi enega ali več posebnih preventivnih ukrepov:
1.
usmerjeno veterinarsko vzgojo imetnikov živali in drugih oseb;
2.
popis in označevanje živali;
3.
diagnostične in druge preiskave;
4.
ugotavljanje vzrokov poginov;
5.
karanteno;
6.
vakcinacijo (imunoprofilakso) in zaščito z zdravili (kemoprofilakso); 7. izolacijo in odstranjevanje hiravcev; 8. dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo;
9.
neškodljivo odstranjevanje živalskih trupov, konfiskatov in odpadkov;
10.
neškodljivo odstranjevanje ali higenizacijo odplak in iztrebkov;
11.
posebne ukrepe v rezervarjih infekcije in zatiranje prenašalcev (vektorjev) kužnih bolezni;
12.
druge posebne preventivne ukrepe, ki so določeni s tem zakonom.
(2)
Za izvajanje ukrepov iz prejšnjega odstavka tega člena se sprejmejo kratkoročni in dolgoročni programi zdravstvenega varstva živali, določijo roki, v katerih morajo biti programi uresničeni, in način financiranja.
(3)
Ob koncu vsakega leta se za naslednje leto odredi, katera preventivna cepljenja in diagnostične ter druge preiskave je treba opraviti v Republiki Sloveniji za zagotavljanje ugodnih epizootioloških razmer ter določijo rok in drugi pogoji za izvedbo preventivnih ukrepov zaradi odkrivanja, preprečevanja, zatiranja in izkoreninjenja kužnih bolezni.
3. Zatiranje in izkoreninjenje kužnih bolezni živali
15. člen
(pojav kužne bolezni oziroma suma kužne bolezni)
(1)
Če se pojavi kužna bolezen ali se pojavijo znaki, po katerih se sumi, da je žival zbolela ali poginila za kužno boleznijo, mora imetnik živali to takoj sporočiti veterinarski organizaciji, ki opravlja osnovno veterinarsko dejavnost.
(2)
Imetnik živali mora do prihoda veterinarja zavarovati ter preprečiti drugim osebam in živalim pristop do prizadete živali, črede, jate, čebelnjaka oziroma trupla poginule živali.
(3)
Vsak veterinarski strokovni delavec, ki ugotovi ali posumi na kužno bolezen, mora s strokovnim pisnim navodilom določiti predpisane veterinarske ukrepe, ki so potrebni, da se prepreči njeno širjenje oziroma da se prepreči promet z okuženimi živalmi in higiensko oporečnimi surovinami in živili. V določenih primerih mora diagnozo kužne bolezni potrditi z mikrobiološko diagnostiko povzročitelja.
(4)
Veterinarski strokovni delavec mora o pojavu kužne bolezni oziroma sumu kužne bolezni obvestiti pristojni območni javni veterinarski zavod.
16. člen
(ugotovitev kužne bolezni)
(1)
Javni veterinarski zavod mora poskrbeti, da se ugotovi kužna bolezen ali vzrok pogina živali oziroma higienska ustreznost živil in surovin živalskega izvora ter s strokovnim pisnim navodilom določiti veterinarskosanitarne ukrepe, ki so potrebni, da se bolezen zatre in njeno širjenje prepreči oziroma da se prepreči promet z bolnimi živalmi in higiensko neustreznimi živili in surovinami.
(2)
Javni veterinarski zavod, ki je odgovoren za diagnostiko živalskih kužnih bolezni, mora zagotoviti nepretrgano veterinarsko dejavnost za diagnostiko kužnih bolezni po tem zakonu.
(3)
Pri sumu kužne bolezni, ki se zatira po tem zakonu, mora javna veterinarska služba poslati ustrezen diagnostični material prvih primerov bolezni v laboratorijsko preiskavo pristojnemu javnemu veterinarskemu zavodu.
(4)
Veterinar, ki pošilja v preiskavo material iz prejšnjega odstavka in organizacija, ki opravlja diagnostične preiskave, morata zagotoviti tak način prevoza materiala, da z njim ni nevarnosti za širjenje kužnih bolezni in ne za kvarjenje materiala.
(5)
Organizacije, ki opravljajo javni prevoz, morajo zagotoviti prevoz materiala iz četrtega odstavka tega člena do kraja, kjer ima sedež organizacija, pooblaščena za diagnostične preiskave.
17. člen
(obveščanje o kužnih boleznih)
(1)
Pristojni javni veterinarski zavod na podlagi prijave kužne bolezni ali suma kužne bolezni odredi epizootiološko preiskavo in z ugotovitvami epizootiološke preiskave seznani veterinarsko inšpekcijo.
(2)
O pojavu ali sumu in o poteku kužne bolezni ter o storjenih veterinarskosanitarnih ukrepih mora javni veterinarski zavod na predpisani način obveščati pristojno veterinarsko inšpekcijo.
(3)
O pojavu ali ugotovljenem sumu kužne bolezni, ki je zoonoza, in o ugotovitvi take kužne bolezni pri
veterinarskosanitarnem pregledu živil, mora javni veterinarski zavod oziroma pristojni veterinarski inšpektor, obvestiti pristojno zdravstveno inšpekcijo ter pristojni območni zavod za zdravstveno varstvo.
(4)
Pristojna veterinarska inšpekcija mora v predpisanih primerih o pojavu in nevarnosti kužne bolezni obvestiti tudi vse občane, zdravstveno službo, živinorejsko službo, Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje, najbližji center za obveščanje, inšpekcijo za varstvo okolja in zainteresirane imetnike živali ter jih seznanjati z najpomembnejšimi ukrepi, s katerimi lahko preprečujejo kužne bolezni.
18. člen
(okuženo in ogroženo območje)
Meje okuženega in ogroženega območja določa veterinarski inšpektor z odločbo, ki jo objavi na krajevno običajen način.
19. člen
(ukrepi)
(1)
Ko se ugotovi kužna bolezen in dokler traja nevarnost zanjo, se odredi glede na naravo kužne bolezni in nevarnost na okuženem, kot tudi na ogroženem območju en ali več tehle ukrepov:
-
ločitev bolnih od zdravih živali ali od živali, za katero se sumi, da je zbolela;
-
osamitev obolele živali in živali, za katero se sumi, da je zbolela;
-
prepoved dogona, trgov, sejmov, razstav, tekmovanj ali drugega zbiranja živali;
-
prepoved ali omejitev gibanja in odtujitve živali ter prepoved izdajanja zdravstvenih spričeval za živali;
-
prepoved ali omejitev odnašanja ali prometa z živili, surovinami in odpadki, krmo ter z drugimi predmeti, s katerimi se lahko prenese kužna bolezen;
-
prepoved klanja vseh vrst ali posameznih vrst živali;
-
prepoved odiranja živali;
-
zakol ali pokončanje okužene živali ali živali, za katero se sumi, da je okužena, in uničenje onesnaženih predmetov in surovin;
-
popis ali označevanje živali;
-
prepoved ali omejitev razmnoževanja živali za določen čas v določenih objektih;
-
omejitev gibanja oseb, ki prihajajo v stik z okuženo živaljo ali živaljo, za katero se sumi, da je okužena, in z živili, surovinami in odpadki, ki izvirajo od take živali;
-
zaščitno cepljenje, diagnostične preiskave in zdravljenje živali;
-
zapora žarišč okužbe, okuženih krajev in območij (prepoved vhoda in izhoda oseb in živali);
-
kastracija živali, ki so nevarne za širjenje spolnih bolezni, in prepoved naravnega pripusta;
-
dezinfekcija, dezinsekcija, deratizacija staj, hlevov, dvorišč, pašnikov, dezinfekcija odplak in iztrebkov, gnojišč ter gnojničnih jam, napajališč in drugih krajev, na katerih je bila žival, kot tudi predmetov in naprav, ki so prišli s tako živaljo v stik;
-
dezinfekcija oseb, ki so bile v neposrednem ali posrednem stiku s povzročitelji okužbe;
-
kontumac in usmrtitev potepuških psov in mačk;
-
sistematično zatiranje vmesnega gostitelja;
-
zagotavljanje in vzdrževanje primernih higienskih razmer v objektih;
-
izvajanje ukrepov za popolno uničenje povzročitelja kužne bolezni (lokalno, regionalno ali globalno izkoreninjenje);
-
druge ukrepe za sanacijo okužene reje.
(2)
Ukrepi iz prvega odstavka tega člena se lahko odredijo tudi tedaj, če grozi neposredna nevarnost kužne bolezni.
(3)
V posebno nevarnih primerih se sme odrediti tudi začasna prepoved dela v objektih, v katerih se obdelujejo, predelujejo ali skladiščijo živila, surovine, odpadki ali krma.
(4)
O ukrepih iz 11. in 16. alinee prvega odstavka tega člena mora veterinarska organizacija oziroma veterinarski inšpektor nemudoma obvestiti pristojno zdravstveno inšpekcijo.
20. člen
(prenehanje kužne bolezni)
Šteje se, da je kužna bolezen prenehala, ko poteče po ozdravljenju, pokončanju ali poginu zadnje obolele živali in po končni dezinfekciji najdaljša inkubacijska doba za zadevno kužno bolezen, če ni s strokovnimi veterinarskimi standardi določeno drugače.
Za ogled celotnega čistopisa z dodatnimi funkcijami prikaza je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.