TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah II. in III. izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Potrebno je razlikovati med stroški, ki bremenijo stvar kot celoto in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki so v posledici njegovega delovanja, uporabe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da stroški elektro omrežnine, komunalni stroški, stroški dimnikarskih storitev, stroški napeljave za TV, plin in optični kabel ter stroški ogrevanja ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati, ker električno energijo, televizijske storitve, komunalne storitve in ogrevanje koristijo oziroma uporabljajo in se med solastnike njihovo stroškovno breme porazdeli v razmerju med njimi glede na dejansko uporabo. Zamenjava PVC okna v kleti, pleskanje vrat in oken, popravilo cokla in ureditev zunanje razsvetljave predstavlja zgolj redna vzdrževalna dela, ne pa tudi nujna. Ker je torej pri teh delih šlo za nenujne posle rednega upravljanja, bi glede na solastniški delež pravdnih strank, ki je enak in znaša 1/2, v skladu z določiloma 2. in 3. odstavka 67. člena SPZ, ki določata, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev, za takšne posle pa se štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena, moral tožnik, da bi bil upravičen do povračila sorazmernega dela teh stroškov, pridobiti še soglasje toženke. Ker tega ni imel, povračilo polovice teh stroškov od toženke ob pravilni uporabi materialnega prava zahteva neutemeljeno.