TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik nosi svoje pritožbene stroške in je upniku v 8 dneh dolžan plačati 2.225,28 EUR stroškov odgovora na pritožbo v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka dalje do plačila.

Bistveno za presojo materialnopravne predpostavke za vložitev tožbe zoper poslovodjo d. o. o. pritožbenega sodišča so bile vse opisane okoliščine, in sicer ravnanje dolžnika v okviru njegove odškodninske odgovornosti, vodenje poslov družbe in njegovega neskrbnega ravnanja kot direktorja družbe v nasprotju z vsemi pravili ekonomsko-finančne stroke v dobro družbe ter vestnostjo in poštenostjo v korist družbe. Dolžnik je nenehno preprečeval sodružbeniku, predvsem da bi lahko prišel do informacij in preprečil dolžniku, da bi prenesel dejavnost na drugo družbo in sicer bistveno dejavnost, pomembno za delovanje družbe. Vse te okoliščine in izbris družbe iz sodnega registra so onemogočale, da bi sodružbenik G. G. lahko sploh vpisal v knjigo sklepov odločitev o tem, da bo vložena tožba zoper dolžnika kot njegovega nekdanjega direktorja.

Zaradi izbrisa upnika iz sodnega registra so nastopile nepremagljive ovire iz 360. člena OZ, ki utemeljujejo zadržanje zastaranja v celotnem obdobju. Zato do zastaranja obravnavane terjatve ni prišlo.

Med prenosom klientele in nastankom odškodninske terjatve v znesku 2.070.000,00 EUR je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem dolžnika in nastalo škodo. Zaporedje vseh dolžnikovih ravnanj in njihovo součinkovanje je namreč privedlo do oškodovanja upnika. Dolžnik bi kot poslovodja moral ravnati v dobro družbe in si prizadevati, da bi upnik lahko odplačal posojilo Banke E. Ravnal pa je ravno nasprotno in je naredil vse, da bi bila ta družba popolnoma izpraznjena (nastala le lupina družbe) in bi prišlo do unovčenja zavarovanja, ki ga je imela Banka E. na poslovnem deležu upnika v C. BPH. V cenitvenem poročilu H. H. upoštevano, da škodo predstavlja le razlika med ocenjeno vrednostjo poslovnih deležev v C. BPH in doseženo kupnino za te deleže v višini 703.022,00 EUR (za 100 % poslovni delež).

Dolžnik je že obremenil in odtujil oziroma prenesel premoženje izven sfere na katero lahko poseže upnik, v takšni meri, da je jasno izkazal namen, da se s prenašanjem premoženja namerava izogniti plačilu upnikove terjatve. Plačilo lahko torej upnik zavaruje le na način, da dolžniku onemogoči razpolaganje s tistim premoženjem, ki je še v njegovi sferi. Zato obstoji nevarnost v taki subjektivni meri, ki bi preprečevala izdajo začasne odredbe.

Za določitev vrednosti spornega predmeta tudi ni odločilno število sredstev zavarovanja z začasno odredbo, ker se vrednost spornega predmeta odmerja od glavnice (smiselno prvi odstavek 39. člena ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZI). Zato ni pravilno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri stroškov upoštevati, da je upnik najprej predlagal več sredstev zavarovanja, v izpodbijanem sklepu v zvezi s sklepom o izdani začasni odredbi pa so določena le štiri. Sploh pa je odločilno, da so stroški po t. št. 18 v zvezi s t. št. 27 Odvetniške tarife (OT) omejeni z zgornjo vrednostjo 3000 točk. Sodišče prve stopnje bi torej odmerilo upnikove stroške v enaki višini tudi, če bi še vedno vztrajal pri zavarovanju denarne terjatve kot v predlogu v višini 5.920.759,00 EUR ali pa sedaj v višini 2.070.000,00 EUR. Oba zneska zavarovanja upnikove terjatve zgornjo mejo vrednosti stroškov presegata in jo je bilo treba omejiti.