TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana delna sodba (II. in III. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva.

Pravilna je pritožbena navedba, da niti iz določb ZUP niti iz določb ZPPreb-1 ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi v primeru, kot je konkretni, morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika.

Pritožba pravilno izpostavlja neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje o vročanju po detektivu in v času dopusta tožnika. Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZDD-1 pa so tudi detektivi pristojni za opravljanje dejavnosti vročanja.

Okoliščina, da oseba (morda) občasno zahaja na naslov, kjer ima uradno prijavljeno stalno prebivališče (kot tudi npr. da na ta naslov prejema pošto, da ima na tem naslovu morda kakšne osebne stvari, da na ta naslov hodijo njeni starši ali da je morda celo lastnik nepremičnine, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče) ne zadostuje za sklepanje, da ta oseba na naslovu stalnega prebivališča dejansko tudi prebiva.

Pritrditi velja pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ocenilo poročila detektivske agencije, s katerim je tožena stranka prav tako dokazovala svoje trditve, da tožnik ne biva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Gre za enega od odločilnih dokazov tožene stranke, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo oceniti in se do njegove vsebine tudi opredeliti. Ker ni ravnalo tako in tudi ni navedlo, zakaj ta dokaz šteje za nebistven, je toženi stranki kršilo pravico do izjave