TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence št. 306-44/2010-174 z dne 13. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka ni pravilno uporabila določbe 6. člena ZPOmK-1, ko tožnici očita kršitev v zvezi z vloženima skupnima ponudbama. Na podlagi testa, ki ga je izoblikovala sodna praksa Sodišča EU, ugotovljeno dejansko stanje ne zadošča za zaključek, da dogovor strank v zvezi s skupnima ponudbama pomeni zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco, torej da pomeni omejevanje konkurence „zaradi cilja“.

Neutemeljene so tožbene navedbe, da je toženka kršila načelo avtonomnosti in primarnosti prava EU ter da je odločitev nepravilno oprla zgolj na 6. člen ZPOmK-1 namesto (tudi) na 101. člen PDEU. Obveza za organ, da uporabi 101. člen PDEU, je učinek na trgovino med državami članicami EU, kar iz navedene pravne določbe neposredno izhaja. Če omejevalno ravnanje takšnega vpliva nima, se lahko presoja zgolj po pravilih nacionalnega konkurenčnega prava.

Tožnica neutemeljeno ugovarja, da toženka ni upoštevala pravila, ki se uporablja za sporazume majhnega pomena. V prvem odstavku 7. člena ZPOmK-1 je sicer določeno, da se prepoved omejevalnih sporazumov (po prvem odstavku 6. člena tega zakona) ne uporablja za sporazume majhnega pomena, v drugem in tretjem odstavku tega člena pa, kakšni so pragovi tržnih deležev, pod katerimi sporazumi štejejo za sporazume majhnega pomena. Vendar pa se ne glede na nedoseganje navedenih pragov tržnih deležev pravila o sporazumih majhnega pomena ne more uporabiti (med drugim) za horizontalne sporazume, katerih cilj je (med drugim) določanje cen in razdelitev trga (točka a) prva in tretja alinea četrtega odstavka 7. člena ZPOmK-1). Tak cilj pa je za omejevalni sporazum iz prvega odstavka 6. člena ZPOmK-1, ki ga udeleženim podjetjem očita toženka, tudi ugotovila. To pomeni, da toženka ni imela podlage za uporabo pravila, ki velja za sporazume majhnega pomena.

Toženka je dokazne predloge zavrnila ob (pre)splošni in tudi nezadostni oziroma zgrešeni argumentaciji, da so dokazi nepotrebni, ker je dejansko stanje že popolno ugotovljeno ter ne bi mogli vplivati na to, da bi bilo ugotovljeno drugače oziroma da niso primerni ter da tudi ni predlagano dokazovanje nobenega takega dejstva, za katero bi bilo potrebno posebno strokovno znanje izvedenca. Toženka ni izvedla dokazov, ki so jih predlagala udeležena podjetja in so predstavljali njihovo obrambno tezo. Opustitev vsebinske presoje obrambne teze tožnice ter ostalih udeleženih podjetij pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Enaka ugotovitev, da gre za bistveno kršitev pravil postopka, velja za presplošno in neargumentirano zavrnitev dokaznih predlogov.