TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Kadar do posega v čast in dobro ime pride z navedbami o dejstvih, je pomembno, ali so zatrjevana dejstva resnična ali ne. Če toženec dokaže njihovo resničnost oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, protipravnost ni podana, saj je raznašanje resničnih vesti varovano v okviru svobode izražanja. Drugače kot pri dejstvih bo pri presoji mnenj in vrednostnih sodb protipravnost izključena, če posameznik pri njihovi podaji ni imel zaničevalnega namena. Resničnosti mnenj in vrednostnih sodb namreč že po naravi stvari ni mogoče dokazovati, vendar pa morajo imeti tudi mnenja vsaj nekaj podlage v dejstvih, da jih je mogoče šteti kot upravičene kritike.

V dokaznem postopku ni bilo izkazano, da bi toženka novinarju afirmativno izjavila, da sta prav tožnika odgovorna za navedene očitke, temveč obstaja možnost, da je novinar izjave toženke umestil v drugačen kontekst oziroma ob pripravi članka izpustil izražen dvom, da sta dejanja storila tožnika. Sodišče prve stopnje torej ni bilo mnenja, da se očitek ne nanaša na tožnika, temveč da ni izkazano, da je novinar izjave tožencev korektno oziroma v celoti povzel. Posledično pa v tem delu tudi po presoji pritožbenega sodišča pasivna legitimacija tožencev ni podana.

Za prisojo denarne odškodnine ne zadošča, da so duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime zgolj zatrjevane, temveč morajo biti tudi dokazane. Tožnik ob zaslišanju ni potrdil navedb, da se je v očitkih prepoznal in zaradi tega psihično trpel, posledično pa ne more uspešno uveljavljati odškodnine na tej podlagi.

Pravica do časti in dobrega imena je osebnostna pravica, ki pripada človeku kot posamezniku in mu v okviru pravice do osebnega dostojanstva zagotavlja priznanje njegove vrednosti. Njeno kršitev lahko uveljavlja zgolj posameznik, v čigar čast in dobro ime je bilo poseženo.