TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja številka 33123-105/2013/14 z dne 16. 2. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15-ih dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je napačno izhajala zgolj iz jezikovne razlage besedila prvega odstavka 120. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013, kjer je izbor izvajalca oziroma dobavitelja res naveden kot eden primerov, ko naj bi vlagatelj sprejel obveznost na račun morebitnih dodeljenih sredstev. Po mnenju sodišča je treba izhajati iz tega, kaj je namen določila prvega odstavka 120. člena citirane uredbe. To določilo izrecno določa, da vlagatelj ne sme začeti z deli pred datumom začetka upravičenosti stroškov in to ni sporno. Nadalje je namen tega določila tudi v tem, da vlagatelj ne sme prevzeti obveznosti na račun morebitnih dodeljenih sredstev. To, ali je vlagatelj s tem, ko je izvajalca izbral pred začetkom datuma upravičenosti, že sprejel tudi obveznosti na račun morebitnih dodeljenih sredstev, pa je treba razlagati glede na okoliščine vsakega posameznega primera.

Izbor izvajalca pred začetkom datuma upravičenosti je treba upoštevati kot razlog za zavrnitev vloge v tistih primerih, ko tak izbor tudi dejansko pomeni prevzem obveznosti na račun morebitnih dodeljenih sredstev.

Utemeljen je očitek, da nacionalna uredba, na katerih temelji izpodbijana odločba, določa strožje pogoje kot pa Uredba Sveta (ES) številka 1698/2005 z dne 20. septembra 2005. Tretji odstavek 71. člena navedene Uredbe namreč, čeprav določa, da se pravila o upravičenosti določijo na nacionalni ravni, ne daje podlage za to, da bi se lahko na nacionalni ravni določili tudi strožji pogoji, kot so določeni v prvem odstavku 71. člena te uredbe. Glede na to, da je ta uredba v celoti zavezujoča in da se neposredno uporablja v vseh državah članicah, bi morala tožena stranka ob ugotovljenem neskladju nacionalnih predpisov z navedeno uredbo pri odločanju v obravnavani zadevi uporabiti relevantne določbe Uredbe Sveta (ES) 1698/2005.