TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 964/2022-48 z dne 25. 8. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Vročanje je v upravnem postopku dolžnost upravnega organa, ki je odločbo izdal. Ta organ je tudi odgovoren za zakonito in pravilno izvedbo postopka vročanja (VI. Poglavje ZUP, 83. člen in nasl.). O tem, da je bila odločba ali drug dokument (osebno) vročena, mora pridobiti in v postopku s pravnimi sredstvi predložiti vročilnico (97. člen ZUP) ali druge dokaze.

V primeru nastopa fikcije vročitve pri presoji, ali je bila vročitev zakonito opravljena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, je sodišče dolžno upoštevati in po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) vrednotiti vsa dejstva in dokaze, ki so jih predložile stranke upravnega spora glede na okoliščine posameznega primera. Pri tem pa je tudi pomembno, da je upravni organ (toženka) tisti, na katerem je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito in ne na stranki upravnega postopka (tožniku). Tako še posebej velja, da tožnik ni dolžan dokazati negativnih dejstev v zvezi s tem, npr. da sporočilo o prispelem pismu ni bilo puščeno v njegovem hišnem predalčniku. To bi glede na njegov pravni položaj, ko je v postopku vročanja zgolj naslovnik oziroma prejemnik pisanja in ne uradna ali pooblaščena oseba kot izvrševalec vročanja, zanj predstavljalo nesorazmerno breme pri uresničevanju ustavne pravice do sodnega varstva. Glede na navedeno zadošča, da s svojimi navedbami in predloženimi dokazi vzbudi v postopku resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.