TFL Vsebine / TFLGlasnik

Posledica podajanja subjektivnih izvedenskih mnenj je vidna tudi v dejstvu, da so sodišča pogosto soočena z različnimi izvedenskimi mnenji, čeprav gre za ocenjevanje istih oseb. Eden najpomembnejših izvorov subjektivnosti izvedenskih mnenj je nezmožnost kritičnega razmišljanja. Tako kot pri vseh ljudeh je tudi pri sodnih ocenjevalcih osebnosti težko pričakovati, da bodo ugotovitve utemeljili na kritičnem in objektivnem razmišljanju. Ljudje namreč kritičnega razmišljanja ne zmoremo, če se ga nismo prej priučili s posebnim urjenjem.³ Na to na primer opozarja raziskava, v kateri je bilo ugotovljeno, da je pri napovedovanju vremena skladnost med vremenoslovci 95-odstotna, skladnost med mnenji kliničnih psihologov pri njihovem delu pa je le 40-odstotna⁴ in pri sodnem ocenjevanju osebnosti lahko pade na zgolj 18 odstotkov.⁵ Vremenoslovcem pomaga programska oprema z umetno inteligenco. Ta omogoča objektivno presojo analiziranih podatkov, psihologi pa so pri analizi podatkov v veliki meri prepuščeni osebni presoji in nekritičnemu razmišljanju.

Psihologi in tudi psihiatri pogosto verjamejo, da zavestno nadzorujejo svojo pristranskost in so objektivni pri izdelavi mnenj. Raziskave kažejo, da je to le iluzorično prepričanje.⁶ Samonadzor ali razmišljanje o možnih izvorih lastne pristranskosti ne omogoča, da bi se izvedenci pristranskosti izognili.⁷ V lastnih izvedenskih mnenjih težko prepoznajo nelogičnosti in pristranskost⁸ in so tudi pogosto zmotno prepričani, da so bolj kot drugi odporni proti nezavednim vplivom in pristranskosti.⁹ K subjektivnim in arbitrarnim izvedenskim ugotovitvam veliko prispevata tudi odpor do znanosti in mnenje, da prava znanstvena metoda raziskovanja ne obstaja ali da ni dovolj pomembna oziroma učinkovita.¹⁰ Odpor do znanosti v klinični psihologiji, od koder prihaja večina izvedencev, označujemo kot vrzel ali razkorak med praktiki in znanstveniki in ta se v zadnjih desetletjih, ko se psihologija intenzivneje razvija v znanstveno vedo, povečuje in sproža spore.¹¹ Človeška nezmožnost kritičnega razmišljanja, težnja po potrjevanju osebnih pričakovanj in prepričanj ter odpor do znanosti niso edini razlogi za različnost izvedenskih mnenj, so pa najpogostejši in jih zato velja natančneje predstaviti.

Vzroki za razlike v izvedenskih mnenjih o istih osebah

Kot je bilo omenjeno, je glavni razlog za različna mnenja subjektivno ocenjevanje osebnosti, ki temelji na različnih osebnih in strokovnih ideoloških prepričanjih ter na pripadnosti specifičnim teoretičnim pristopom znotraj psihologije.¹² Večina izvedencev izoblikuje mnenja pod vplivom svojih osebnih, strokovnih, moralnih in političnih prepričanj.¹³ Še več, izvedenci sčasoma razvijejo zanje značilen način odločanja, ki predvsem v nejasnih sodnih primerih vpliva na vrednotenje testnih rezultatov in njihovo interpretacijo.¹⁴ Tako lahko dobimo toliko različnih izvedenskih mnenj, kolikor izvedencev je angažiranih v zadevi.

Izvedenci lahko postanejo pristranski tudi zgolj zaradi tega, ker jih sodišče prosi, da ugotovijo morebiten obstoj povezave med osebnostjo obdolženca in kaznivim dejanjem. Gre za paradoks, saj ugotavljamo obstoj vzročne povezave med osebnostjo obdolženca in kaznivim dejanjem, še preden je dokazano, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja. Takšna vprašanja sodišč lahko izvedence zapeljejo v predvidevanje, da imajo opravka z dejanskim storilcem, in pojavi se tako imenovana pristranskost potrjevanja pričakovanj. Zaradi nje izvedenci nehote iščejo in upoštevajo le informacije, ki so skladne z njihovimi pričakovanji o osebnosti storilca, hkrati pa spregledajo in zanemarijo informacije, ki niso v skladu z njihovimi predstavami.¹⁵ Ker lahko sodišča izvedence zavedejo v pristransko odločanje, morajo paziti, kako oblikujejo vprašanja, v katerih mora biti jasno razvidna domneva nedolžnosti. Ta mora biti razvidna tudi iz izvedenskega mnenja, na primer iz postavitve in načina testiranja hipotez, sicer je mnenje dokaj verjetno pristransko.¹⁶

Vzrokov za subjektivnost izvedencev je še več. Tako na primer izvedenci pred in med ocenjevanjem osebe pregledajo desetine, stotine strani gradiva iz sodnih spisov. Prebiranje tolikšne količine nepremišljeno izbranih informacij o osebni zgodovini ocenjevane osebe pomeni resno tveganje za pojav pristranskosti. Ena najpogostejših pasti pregledovanj sodnih spisov je osredotočanje in zanašanje na pomen unikatnih dogodkov ali podatkov, na primer na za osebo in populacijo redko vedenje, ki je statistično popolnoma nepomembno, a mu subjektivno in nepreverjeno pripišemo pomen, ki ga nima, in ga upoštevamo pri izdelavi izvedenskega mnenja.¹⁷ K subjektivnosti izvedenskih mnenj prispeva tudi težnja, da pri ocenjevanju osebo primerjamo z najboljšim prototipom tako diagnosticirane osebe, ki je v našem spominu. To se v praksi pogosto dogaja, žal pa se predstave o hipotetičnih klientih s specifičnimi diagnozami nekoliko razlikujejo¹⁸ in zato dobivamo različna izvedenska mnenja.

Zelo pomemben izvor razlik v izvedenskih mnenjih je tudi izbira psiholoških testov ali orodij. Če izvedenci uporabljajo nestandardizirane¹⁹ in zastarele teste, rezultate testiranja najverjetneje interpretirajo z ugibanjem in potrjevanjem osebnih pričakovanj. Žal je v Sloveniji uporaba neprimernih testov, ki so včasih uporabljani tudi s kršenjem avtorskih pravic, dokaj pogosta.²⁰ Najverjetnejši razlog za tako prakso je slabo poznavanje zahtev sodnega ocenjevanja osebnosti. Standardi, ki se uporabljajo pri sodnem ocenjevanju, namreč niso enaki standardom kliničnega ocenjevanja. Standardi v sodni psihologiji so bistveno višji in nadgrajeni s pravnimi standardi (na primer opravilna sposobnost).²¹

Izogibanje nastajanju različnih izvedenskih mnenj o istih osebah

Pristranskosti se izogibamo s številnimi ukrepi, a naj navedem le nekaj pomembnejših. Verjetno najbolj znan ukrep je postavljanje hipotez, ki so vsaj približno enakovredni alternativni odgovori na vprašanja sodišča.²² Če izvedenci vnaprej ne postavijo hipotez kot možnih odgovorov na vprašanja sodišč in najprej proučijo podatke iz sodnega spisa, zlahka pridejo do napačnih zaključkov.²³ Težava je v tem, da klinični psihologi pogosto upoštevajo navidezne vzročne povezave med podatki, ne da bi preverili njihovo veljavnost na znanstven način, na primer z ugotavljanjem simptomatike z objektivni testi.²⁴ Pojav imenujemo napaka teksaškega strelca: strelec izstreli več strelov v leseno steno skednja, nato se ji približa in nariše sredino tarče okoli najgostejše gruče lukenj v steni. Tako tarčo prilagodi svojemu streljanju in neupravičeno sklepa o veliki točnosti svojega streljanja. Ko izvedenec najprej pregleda podatke iz sodnega spisa (luknje krogel v steni), si lahko »nariše tarčo«, ki ustreza njegovim pričakovanjem. Zgodi se torej to, da selektivno izbere tiste podatke, ki se ujemajo z njegovimi pričakovanji, druge pa zanemari²⁵ in na koncu brez rigoroznega znanstvenega preverjanja preprosto potrdi začetne domneve. Če izvedenec pri »risanju tarče« uporabi nezanesljive psihološke teste, s katerimi želi preveriti, ali njegova tarča ustreza dejanskemu stanju, najverjetneje izbere tisto interpretacijo testnih rezultatov, ki se znova najbolje ujema z njegovimi pričakovanji, kar imenujemo interpretacija z nabiranjem češenj.²⁶ Gre za izbiro najbolj všečne interpretacije in neutemeljeno zavrnitev vseh drugih. Da bi se temu izognili, se morajo izvedenci vedno vprašati, zakaj so med več možnimi interpretacijami izbrali neko specifično (testiranje hipotez). Brez postavljanja in preverjanja hipotez predstavlja izvedensko mnenje le sklop nepreverjenih domnev, ki so utemeljene na nepreverjenih domnevah.

Naslednji ukrep za izogibanje subjektivnosti odločanja je temeljit premislek o zaporedju faz izdelave izvedenskega mnenja. Ugotovitve v zgodnji fazi ocenjevanja osebnosti lahko ustvarijo tendenco, da v kasnejših fazah iščemo, upoštevamo, interpretiramo in se spominjamo le tistih informacij, ki potrjujejo domneve iz predhodnih faz. Znova gre za pristranskost potrjevanja pričakovanj.²⁷ Hipoteze moramo torej testirati s primerno metodologijo, ki se ne nanaša le na uporabo zanesljivih testov, ampak tudi na premišljeno zaporedje faz dela. Poglejmo primer, ki je povezan tudi s prejšnjim odstavkom. Izvedenec prouči sodni spis o domnevni spolni zlorabi in si nezavedno ustvari predstave o vpletenih osebah in dogodkih ter o vzrokih in posledicah. Pod vplivom teh pričakovanj gre v fazo intervjuvanja oseb, kjer pridobljene informacije nezavedno selektivno izbira, da potrjuje začetna pričakovanja. Na primer, domnevna žrtev ima več življenjskih težav in simptomov, ki bi lahko izhajali iz travme, domnevni storilec pa je nemiren, ima rdečico na obrazu, pogosto gleda stran in pogosto omenja nepomembne zadeve.²⁸ Taka opažanja pomenijo potrditev suma o spolni zlorabi. Nato sledi tretja faza, ko izvedenec uporabi na primer med slovenskimi praktiki priljubljen Rorschachov test, pri katerem domnevna žrtev opiše črnilne madeže. V odzivih izvedenec prepozna znake, ki so po njegovem prepričanju znaki depresivnosti. Na primer, namesto da bi domnevna žrtev rekla le, da vidi netopirja, pove, da vidi črne sence, ki so videti kot netopir, in pri enem od naslednjih madežev izjavi, da vidi pošast, ki se pripravlja na napad. Rorschachov test bi zaradi nezanesljivosti omogočil tudi, da si izvedenec odzive domnevnega storilca pojasni kot dokaze, da njegove osebnostne lastnosti pomenijo tveganje za pojav spolne zlorabe. Tako si izvedenec potrdi, da je žrtev travmatizirana zaradi spolne zlorabe in da domnevni storilec ustreza profilu osebe, ki bi lahko zagrešila seksualni delikt. Skratka, ker izvedenec zaradi okuženosti s predhodnimi informacijami domneva, da je do spolne zlorabe prišlo, nezavedno išče potrditve te domneve v vseh naslednjih fazah izdelave mnenja.

Za izogibanje pristranskosti je ključna tudi izbira primernih psiholoških orodij ali testov. Psihološki testi so bistvenega pomena, saj z njimi pridobimo podatke, s katerimi preverimo veljavnost hipotez.²⁹ Navadno se uporabljajo običajni psihološki testi, kar prinaša številna tveganja. Specializiranih testov, ki bi bili izdelani za sodne namene, je malo. V Sloveniji nimamo nobenega, kar je verjetno povezano tudi s tem, da ta specializirana orodja med praktiki niso najbolj sprejeta, saj klinični psihologi pogosto menijo, da nestrukturiran, intuitiven in prilagodljiv pristop pri ocenjevanju osebnosti omogoča bolj točne ugotovitve.³⁰ To je zmotno prepričanje, saj raziskave kažejo, da so strokovne odločitve bolj točne takrat, ko uporabljamo preverjena statistična ocenjevalna orodja, ki zmanjšajo subjektivnost odločanja in neskladnost med različnimi izvedenci, ki ocenjujejo isto osebo.³¹ Odločanje na podlagi intuicije in strokovnih izkušenj je namreč nezanesljivo³² in ne more nadomestiti uporabe raziskovalno preverjenih metod oziroma testov.³³ Kot je bilo že omenjeno, si psihologi in psihiatri zapomnijo predvsem izstopajoče osebe, pojave, podatke ali simptome, ki so redki in statistično nepomembni. Zaradi selektivnosti spomina pa ravno tem redkim primerom dajejo pomen, ki ga v resnici nimajo, in sami sebe speljejo v napačne ugotovitve.³⁴ Intuicija in strokovne izkušnje lahko služijo zgolj postavljanju hipotez, ki jih moramo preveriti. Verjetno tudi zaradi zmotnega prepričanja o točnosti intuitivnega in nestrukturiranega ocenjevanja osebnosti sodni izvedenci ponekod vztrajno uporabljajo sporne projekcijske teste, kot so risanje in Rorschachov test črnilnih madežev,³⁵ ki dodatno povečajo subjektivnost izvedenskih mnenj.³⁶ Za sodno ocenjevanje osebnosti so primerni le tisti psihološki testi, ki so splošno sprejeti v stroki, njihove psihometrične karakteristike pa morajo biti ugotovljene z neodvisnimi raziskavami, objavljenimi v verodostojnih strokovnih revijah z recenzentskimi pregledi.³⁷

Do razlik med izvedenskimi mnenji lahko pride tudi zaradi zavajanja s strani testiranih oseb. Pri izdelavi izvedenskih mnenj je zato pomembno preverjanje iskrenosti testirane osebe ali načina odzivanja testirane osebe. Pretvarjanje ali hlinjenje simptomov je pogosta težava že pri nesodnih nevropsiholoških evalvacijah.³⁸ Deleži sodnih ocen posameznikov, ki so zaradi pretvarjanja neverodostojne, se gibljejo od 30 do 54 odstotkov.³⁹ Zaradi tega mora izvedenec preverjati zavajanje, sicer so njegovi zaključki neveljavni.⁴⁰ Le redki testi, ki so prirejeni za uporabo v Sloveniji, imajo možnost preverjanja zavajanja, specializiranih orodij za to nimamo. Zaradi med slovenskimi izvedenci priljubljenega Rorschachovega testa je treba opozoriti, da nekateri verjamejo, da test omogoča preverjanje iskrenosti oziroma da ga je nemogoče prevarati, kar je napačna domneva. Raziskave namreč kažejo, da test ne omogoča odkrivanja ponarejanja odgovorov oziroma zavajanja.^{41, 42}

Tudi spoštovanje strokovnih standardov psihološke etike omogoča izogibanje subjektivnosti in s tem razlikam v izvedenskih mnenjih. Upoštevanje standardov omogoča izbiro testov, ki so primerni za sodno ocenjevanje. Tako na primer eden od standardov določa, da mora psiholog storiti vse, kar je mogoče, da prepreči pristranskost interpretacije testnih rezultatov, ki vodi v prediagnosticiranje ali poddiagnosticiranje merjenih osebnostnih lastnosti. V izvedenstvu neupoštevanje tega določila pomeni kršitev poklicne etike.⁴³ Etika tudi določa, da morajo sodni psihologi o testih in njihovi uporabi poročati transparentno in brez tančice skrivnosti. Pravnim strokovnjakom in laikom morajo razumljivo pojasniti, kako testi delujejo, kaj rezultati pomenijo in kakšne so slabosti testov.⁴⁴ Če stranka v sodnem postopku zahteva vpogled v testne rezultate in testno gradivo, izvedenci zahteve ne smejo zavrniti z argumentom, da so te zadeve preveč zapletene, da bi jih lahko razumel nekdo, ki ni usposobljen za uporabo testa. Problematično je tudi sklicevanje na kodeks psihološke etike, ki določa, da so psihološki testi zaupni. V obeh primerih gre za zavajajoča argumenta, saj etično določilo, ki bi psihologom nalagalo, da sodiščem prikrivajo teste in njihove rezultate, ne obstaja. To bi namreč bil nevaren precedens, saj bi psihologe postavil nad zakone in sodišča. Takšna praksa je verjetno posledica slabega poznavanja strokovne etike ali pa poskus izogibanja kritični presoji strokovnih ugotovitev. Tako kot izvedenci drugih strok morajo tudi izvedenci psihološke stroke sodiščem dokazati pravilnost svojih ugotovitev in ne morejo pričakovati, da se bodo sodišča slepo predala njihovim ugotovitvam.

Sklep

Različnosti izvedenskih mnenj v istih sodnih zadevah se lahko v veliki meri izognemo, če izvedenci spoštujejo mednarodno uveljavljene standarde izvedenskega dela. Ti narekujejo, da morajo izvedenci sodiščem pojasniti (in dokazati):

• utemeljenost teoretičnega ozadja svojih odločitev;
• strukturo, nastanek, standardiziranost, normiranost, veljavnost in zanesljivost psiholoških testov;
• kako, kdaj in kje so bili testi uporabljeni ter
• kako in zakaj so tako interpretirali rezultate testiranj. ⁴⁵

Večina psihologov in psihiatrov, ki izvajajo sodno ocenjevanje oseb, se tega ne zaveda dovolj, saj ni usposobljena za sodno ocenjevanje osebnosti.⁴⁶ Tako je razumljivo, da se pojavljajo velike razlike v kakovosti oziroma verodostojnosti izvedenskih mnenj.⁴⁷ Dokaj verjeten razlog za slabo verodostojnost izvedenskih mnenj je nepoznavanje razlik med klinično- -terapevtskim delom z osebami s psihopatologijo in sodnim ocenjevanjem osebnosti ljudi, ki so pretežno zdravi.⁴⁸ Neusposobljenost izvedencev za sodno ocenjevanje je razvidna iz uporabe nezanesljivih in kvaziznanstvenih psiholoških testov, nepremišljene metodologije izdelave izvedenskih mnenj in slabe informiranosti o znanstvenih metodah, ki omogočajo ugotavljanje resnice. Psihologi in psihiatri se kot izvedenci znajdejo v tujem svetu pravosodja in zakonov, kjer jih pogosto frustrirata logika prava in delovanje sodišč. A težave ima tudi pravosodje, ki težko razume, da je psihologija razdeljena na filozofsko-ideološki in znanstveno-empirični pristop k proučevanju duševnosti. Psihologija nima homogenega pristopa ali teorije, kar v svetu prava ustvarja zmedo.⁴⁹ Psihologija in pravo sta torej dva različna svetova in sodni psihologi se morajo prilagoditi zahtevam prava, če želijo izpolniti njegova pričakovanja. To je dosegljivo s primernim usposabljanjem.

Skromna točnost diagnosticiranja, protislovja in nezadostno strinjanje med izvedenci upravičeno vzbujajo zaskrbljenost glede verodostojnosti izvedenskih mnenj.⁵⁰ Žal sodiščem pogosto primanjkuje znanja, ki bi jim olajšalo odločanje o tem, ali je izvedensko mnenje znanstveno utemeljeno, kar je pogoj (condicio sine qua non) za pridobitev dokazne vrednosti.⁵¹ V zadnjih treh desetletjih je prišlo do pomembnih sprememb. Sodišča v gospodarsko bolj razvitih državah so začela spreminjati prakso presojanja sprejemljivosti izvedenskih dokazov. Začelo se je leta 1993 v ZDA po razsodbi Vrhovnega sodišča v primeru Daubert v. Merrel Dow Pharmaceuticals, po kateri so se sodišča znašla v vlogi vratarja (gatekeeper), ki zagotavlja, da se v sodnem postopku upoštevajo le znanstveno utemeljeni dokazi, torej le znanstveno utemeljena psihološka mnenja.⁵² Ameriška sodba je sprožila podobna razmišljanja tudi v Evropi in danes vidimo, da nekatera sodišča zavračajo sodne ocene osebnosti, ki so utemeljene na kvaziznanstvenih tehnikah, kot je na primer Rorschachov test.⁵³

Strokovnjaki v pravosodju lahko vplivajo na verodostojnost oziroma na dokazno vrednost izvedenskih mnenj. Težava je v tem, da so slabo informirani o zmožnostih psihologije kot znanosti. Zato od izvedencev ne pričakujejo znanstvene utemeljitve izvedenskih mnenj. Pogosto so zadovoljni z nepreverjenimi zdravorazumskimi domnevami. Če bi bila izvedenska mnenja znanstveno utemeljena, bi bila skladnost med njimi bistveno večja. Sedanja praksa pušča izvedence v varni coni udobja, saj izvedenska mnenja napišejo z manj truda in hitreje, veljavnosti svojih ugotovitev pa jim skoraj ni treba dokazovati, saj je v neki meri prejudicirana. Sprejemanje ali dopuščanje subjektivnosti izvedenskih mnenj je slabo za izvedence in za sodišča.

Neobveščenost o zmožnostih znanstvene psihologije sodišča sili, da se dokaj slepo zanašajo na domneve izvedencev, in izvedenci so postavljeni v položaj, ko lahko z zdravorazumskimi domnevami odločajo v imenu sodišč, s čimer prevzemajo nase breme odgovornosti za sodne odločitve.

¹ Hunt, E., & Kimonis, E. R. (2015): Forensic Evaluation/Assessment (versus Clinical Evaluation/Assessment). In R. L. Cautin & S. O. Lilienfeld (Eds.), The Encyclopedia of Clinical Psychology, str. 1–3.

² Haynes, S. N., Smith, G. T., & Hunsley, J. D. (2019): Scientific foundations of clinical assessment (2nd ed.). New York: Routledge/Taylor & Francis Group.

³ Shermer, M. (2002): Why people believe weird things: Pseudoscience, superstition, and other confusions of our time. New York: A W. H. Freeman, Owl Book.

⁴ Thomas, R. P., & Lawrence, A. (2018): Assessment of Expert Performance Compared Across Professional Domains. Journal of Applied Research in Memory and Cognition, 7(2), str. 167–176.

⁵ Gowensmith, W. N., Sessarego, S. N., McKee, M. K., Horkott, S., MacLean, N., & McCallum, K. E. (2017): Diagnostic field reliability in forensic mental health evaluations. Psychological Assessment, 29(6), str. 692–700.

⁶ Zapf, P. A., Kukucka, J., Kassin, S. M., & Dror, I. E. (2018): Cognitive bias in forensic mental health assessment: Evaluator beliefs about its nature and scope. Psychology, Public Policy, and Law, 24(1), str. 1–10.

⁷ Neal, T. M. S., & Brodsky, S. L. (2016): Forensic psychologists’ perceptions of bias and potential correction strategies in forensic mental health evaluations. Psychology, Public Policy, and Law, 22(1), str. 58–76.

⁸ Zapf et al., naved. delo, 2018.

⁹ Vandenbos, G. R. (Ed.) (2015): APA dictionary of psychology (2nd ed.). Washington: American Psychological Association.

¹⁰ Glej Haig, B. D. (2018): The importance of scientific method for psychological science. Psychology, Crime & Law, 25(6), str. 527–541.

¹¹ Glej Lilienfeld, S. O., Lynn, S. J., & Lohr (2015): Science and pseudoscience in clinical psychology. New York: The Guilford Press.

¹² Guivarch, J., Piercecchi-Marti, M. D., Glezer, D., & Chabannes, J. M. (2015): Differences in psychiatric expertise of responsibility: Assessment and initial hypotheses through a review of literature. L'Encephale, 41(3), str. 244‒250.

¹³ Guarnera, L. A., Murrie, D. C., & Boccaccini, M. T. (2017): Why do forensic experts disagree?, Sources of unreliability and bias in forensic psychology evaluations. Translational Issues in Psychological Science, 3(2), str. 143–152.

¹⁴ Guarnera et al., naved. delo, 2017.

¹⁵ Combalbert, N., Andronikof, A., Armand, M., Robin, C., & Bazex, H. (2014): Forensic mental health assessment in France: Recommendations for quality improvement. International Journal of Law and Psychiatry, 37(6), str. 628–634.

¹⁶ Bordel, S., Vernier, C., Dumas, R., Guingouain, G., & Somat, A. (2004): L’expertise psychologique, élément de preuve du jugement judiciaire?, Psychologie Française, 49(4), str. 389–408.

¹⁷ Iudici, A., Salvini, A., Faccio, E., & Castelnuovo, G. (2015): The Clinical Assessment in the Legal Field: An Empirical Study of Bias and Limitations in Forensic Expertise. Frontiers in Psychology, 6.

¹⁸ Garb, H. N. (2005): Clinical Judgment and Decision Making. Annual Review of Clinical Psychology, 1(1), str. 67–89.

¹⁹ Standardizirani testi so prevedeni v jezik testirane osebe in preverjeni, če dejansko merijo tisto, kar merijo v drugačnem (izvornem) kulturnem okolju. Poleg tega imajo na voljo tudi referenčne vrednosti, ki so ugotovljene v populaciji, ki ji testirana oseba pripada (na primer starost, spol in narodnost). Te omogočajo primerjavo rezultatov posameznika s skupino, ki ji pripada. Le tako lahko ugotavljamo, ali je testirana oseba v neki lastnosti povprečna, nadpovprečna ali podpovprečna.

²⁰ Glej Areh, I. (2020): Forensic assessment may be based on common sense assumptions rather than science. International Journal of Law and Psychiatry, 71, 101607.

²¹ Melton, G. B., Petrila, J., Poythress, N. G., Slobogin, C., Otto, R. K., Mossman, D., & Condie, L. O. (2018): Psychological evaluations for the courts: A handbook for mental health professionals and lawyers (4th ed.). New York, NY: Guilford Press.

²² Glej Shapiro, D. L. (2016): Ethical issues in forensic psychology and psychiatry. Ethics, Medicine and Public Health, 2(1), str. 45–58.

²³ Bedeian, A. G., Taylor, S. G., & Miller, A. N. (2010): Management Science on the Credibility Bubble: Cardinal Sins and Various Misdemeanors. Academy of Management Learning & Education, 9(4), str. 715–725.

²⁴ Glej Flores, A., Cobos, P. L., & Hagmayer, Y. (2018): The diagnosis of mental disorders is influenced by automatic causal reasoning. Clinical Psychological Science, 6(2), str. 177–188.

²⁵ Biemann, T. (2013): What if We Were Texas Sharpshooters?, Predictor Reporting Bias in Regression Analysis. Organizational Research Methods, 16(3), str. 335–363.

²⁶ Cherry-picking interpretation.

²⁷ Plous, S. (1993): The Psychology of Judgment and Decision Making. New York: McGraw-Hill.

²⁸ Vse verodostojne raziskave prejšnjih desetletij so jasno pokazale, da to niso znaki laganja, ampak znaki vznemirjenja, ki se pojavi v za posameznika ogrožajočih situacijah.

²⁹ Erickson, S. K., Lilienfeld, S. O., & Vitacco, M. J. (2007): A critical examination of the suitability and limitations of psychological tests in family court. Family Court Review, 45(2), str. 157–174.

³⁰ Neal, T. M. S., & Grisso, T. (2014): Assessment Practices and Expert Judgment Methods in Forensic Psychology and Psychiatry: An International Snapshot. Criminal Justice and Behavior, 41(12), str. 1406–1421.

³¹ Guy, L. S., Packer, I. K., & Warnken, W. (2012): Assessing Risk of Violence Using Structured Professional Judgment Guidelines. Journal of Forensic Psychology Practice, 12(3), str. 270‒283.

³² Leach, S., & Weick, M. (2017): Can People Judge the Veracity of Their Intuitions?, Social Psychological and Personality Science, 9(1), str. 40‒49.

³³ President’s Council of Advisors on Science and Technology [PCAST] (2016). Forensic Science in Criminal Courts: Ensuring Scientific Validity of Feature- Comparison Methods. (2016, December 13). Retrieved 28 May 2019, from SciPol website: http://scipol.duke.edu/content/forensic-science-criminal-courts-ensuringscientific- validity-feature-comparison-methods.

³⁴ Glej Dawes, R. M. (2001): Everyday irrationality. Oxford, UK: Marston Book Services Limited.

³⁵ Viljoen, J. L., McLachlan, K., & Vincent, G. M. (2010): Assessing Violence Risk and Psychopathy in Juvenile and Adult Offenders: A Survey of Clinical Practices. Assessment, 17(3), str. 377–395.

³⁶ Woody, R. H. (2016): Psychological testimony and the Daubert standard. Psychological Injury and Law, 9(2), str. 91‒96.

³⁷ Archer, R. P., Wheeler, E. M. A., & Vauter, R. A. (2016): Empirically supported forensic assessment. Clinical Psychology: Science and Practice, 23(4), str. 348‒364.

³⁸ Green, P., & Merten, T. (2013): Noncredible explanations of noncredible performance on symptom validity tests. In D. A. Carone & S. S. Bush (Eds.), Mild traumatic brain injury: Symptom validity assessment and malingering (str. 73–100). New York, NY: Springer.

³⁹ Ardolf, B. R., Denney, R. L., & Houston, C. M. (2007): Base Rates of Negative Response Bias and Malingered Neurocognitive Dysfunction among Criminal Defendants Referred for Neuropsychological Evaluation. The Clinical Neuropsychologist, 21(6), str. 899–916.

⁴⁰ Martin, P. K., Schroeder, R. W., & Odland, A. P. (2015): Neuropsychologists’ Validity Testing Beliefs and Practices: A Survey of North American Professionals. The Clinical Neuropsychologist, 29(6), str. 741–776.

⁴¹ LaDuke, C.(2017): Forensic assessment I: Structuring the evaluation. In G. Pirelli, R. A. Beattey, & P. A. Zapf (Eds.), The Ethical Practice of Forensic Psychology: A Casebook (str. 159–188). New York, NY: Oxford University Press.
⁴² Sewell, K. W. & Helle, A. C. (2018): Dissimulation on projective measures: An updated appraisal of a very old question. In R. Rogers & S. D. Bender (Eds.), Clinical Assessment of Malingering and Deception (str. 301‒313). London: The Guilford Press.

⁴³ Chiu, E. Y. (2014): Psychological testing in child custody evaluations with ethnically diverse families: Ethical concerns and practice recommendations. Journal of Child Custody, 11(2), str. 107–127.

⁴⁴ Wygant, D. B., & Lareau, C. R. (2015): Civil and Criminal Forensic Psychological Assessment: Similarities and Unique Challenges. Psychological Injury and Law, 8(1), str. 11–26.

⁴⁵ Heilbrun, K., Marczyk,G., DeMatteo, D., & Mack-Allen, J. (2007): A principles-based approach to forensic mental health assessment: Utility and update. In A. M. Goldstein (Ed.). Forensic Psychology: Emerging topics and expanding roles (str. 45‒72). Hoboken, NJ: John Wiley and Sons.

⁴⁶ Heilbrun, K., Grisso, T., Goldstein, A. M., & LaDuke, C. (2012): Foundations of Forensic Mental Health Assessment. In Roesch, R. & Zapf, P. A. (Eds.), Forensic assessments in criminal and civil Law: A handbook for lawyers (str. 1‒14). Oxford: Oxford University Press.

⁴⁷ Heilbrun, K., DeMatteo, D., Marczyk, G., & Goldstein, A. M. (2008): Standards of practice and care in forensic mental health assessment: Legal, professional, and principles-based consideration. Psychology, Public Policy, and Law, 14(1), str. 1–26.

⁴⁸ Glej Wygant & Lareau, naved. delo, 2015.

⁴⁹ Eastman, N. L. G. (2000): Psycholegal studies as an interface discipline. In J. McGuire, T. Mason, & A. O'Kane (Eds.), Behaviour, crime and legal processes: A guide for forensic practitioners (str. 83‒110). Chichester: John Wiley.

⁵⁰ Glej Acklin, M. W., & Fuger, K. (2016): Assessing field reliability of forensic decision making in criminal court. Journal of Forensic Psychology Practice, 16(2), str. 74–93.

⁵¹ Melton, G. B., Petrila, J., Poythress, N. G., Slobogin, C., Otto, R. K., Mossman, D., & Condie, L. O. (2018): Psychological evaluations for the courts: A handbook for mental health professionals and lawyers (4th ed.). New York, NY: Guilford Press.

⁵² Archer, R. P., Buffington-Vollum, J. K., Stredny, R. V., & Handel, R. W. (2006): A Survey of Psychological Test Use Patterns Among Forensic Psychologists. Journal of Personality Assessment, 87(1), str. 84–94.

⁵³ Glej Areh, I., Verkampt, F., & Allan, A. (2021): Critical review of the use of the Rorschach in European courts. Psychiatry, Psychology and Law, str. 1–23.