TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Točka I sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 8522/2013 z dne 12. 7. 2018 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 8522/2013 z dne 21. 5. 2018 se v delu, ki se nanaša na dr. Blaža Kovačiča Mlinarja, razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Ustavna pritožba sicer ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče same po sebi uveljavljati kršitve, ki jih sodišče stori pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, pa je ustavnopravno pomembno, če je izpodbijana odločitev sodišča zaradi take kršitve tako očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za samovoljno. Iz 22. člena Ustave namreč med drugim izhaja prepoved sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno tudi, kadar je sodna odločba očitno napačna.   Standard očitnosti, kadar ga zakon zahteva, je dosežen takrat, ko trditve ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa.   Izpodbijano stališče sodišč ne pomeni odločitve, ki je ne bi bilo mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker je izključena vsaka možnost drugačnega sklepa. Zato sta izpodbijana sklepa standardu presoje, ki po prvem odstavku 140. člena Zakona o kazenskem postopku dovoljuje kaznovanje zagovornika ("očitno meri na zavlačevanje postopka"), pripisala očitno napačen pomen.