TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Glede na to, da je tožnik že zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se odpravil v Italijo, ki je njegova ciljna država, kjer si želi najti delo, in glede na to, da je sam dejal, da za zaščito v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija, je tožena stranka utemeljeno sklepala, da bo slednje poskušal ponovno storiti.

Tožena stranka je tudi pravilno sklepala, da to, da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, prav tako pa je že tekom postopka v Sloveniji povedal, da je želel v Italijo.

Sodišče ugotavlja, da na registracijskem listu ni zgolj opozorilo na to, da bo v primeru zapustitve azilnega doma tožnik obravnavan po Zakonu o tujcih, ampak je bil opozorjen tudi na to, da se v tem primeru namera šteje za umaknjeno in tudi na to, da se ga v takem primeru lahko pridrži skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito. Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da tožnik ni razumel navedenih opozoril iz registracijskega lista. Tožnik je namreč z lastnim podpisom potrdil, da je v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma. To, da je tožnik opozorilo razumel, izhaja tudi iz tega, da je po tem, ko so ga policisti drugič prijeli, ponovno vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz tega izhaja, da je moral tudi razumeti opozorilo, da se namera šteje za umaknjeno, če bo zapustil azilni dom.