TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi pod točko I. izreka potrdi.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko II. izreka delno spremeni tako, da se delno ugodi tudi nadaljnjemu ugovoru tožene stranke in se sklep o izdani začasni odredbi sodišča prve stopnje z dne 27. 12. 2018 razveljavi tudi v odločitvi pod točko V. izreka ter se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrne.

Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem nespremenjenem delu odločitve pod točko II. in III. izreka potrdi.

Tožena stranka in tožeča stranka v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo tožene stranke, sami trpita svoje pritožbene stroške.

Ugotovitvene terjatve in odločbe, ki o njih odločajo, so praviloma neizvršljive, saj njihova učinkovitost nastopi že s samo pravnomočnostjo odločbe. Zato zavarovalne začasne odredbe, ki zagotavljajo uspeh bodoče izvršbe za zavarovanje terjatev, ki niso dajatvene narave (praviloma), niso možne. Možne so izdaje takoimenovanih ureditvenih ali regulacijskih začasnih odredb, v zvezi s takšno pa mora predlagatelj zatrjevati in izkazati drugačne pogoje, med katerimi pa ni pogoja iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Ker je začasna odredba predmet neposredne izvršitve (ima učinek sklepa o izvršbi - 268. člen ZIZ), mora sklep sodišča v njenem izreku (zaradi uveljavljenega načela dispozitivnosti pa mora to vsebovati že predlog upnika za izdajo začasno odredbe) vsebovati vse, kar mora vsebovati sklep o izvršbi, v zvezi s tem pa tudi vse potrebne podatke za jasno opredelitev obveznosti tretjih, če je tem naloženo kakšno izvršitveno dejanje.