TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi, delno se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da sedaj glasi:

″Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 27.945,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.890,14 EUR od 13. 1. 2016 dalje do plačila, od zneska 5.055,68 EUR od izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh.

V presežku, za znesek 44.394,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2016 dalje, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 395,18 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh po prejemu te sodbe Višjega sodišča v Celju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.″

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.074,15 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe Višjega sodišča v Celju, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obveznost kot je v sklepu zapisana je deljena obveznost, saj nikjer ne določa solidarnega oziroma nerazdelnega plačila stroškov pritožnikov. Solidarnost pa se po ustaljeni sodni praksi ne domneva, razen v primeru gospodarskih pogodb, kar pa ni obravnavani primer. Po sodišču prve stopnje uporabljeno določilo prvega odstavka 395. člena OZ zato v danem primeru ni upoštevno. Tožeča stranka je bila po sklepu Cst zavezana plačati le svoj del stroškov, kot je to utemeljeno trdila tožena stranka. Tudi če bi ji tožena stranka grozila z izvršbo celotnega plačanega zneska, to na njeno obveznost ne bi moglo vplivati.

Ker tujo obveznost lahko veljavno izpolni tudi tretji (glej člen 271/I OZ) in je takšno plačilo upnik dolžan sprejeti, je razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka razliko v delu, ki presega delež tožeče stranke vrnila, če bi veljale njene navedbe, da je tožeča stranka dolžna plačati samo znesek, ki ga je navajala tožena stranka, to je 23.536,74 EUR, česar pa da ni storila, ker se je zavedala, da gre za solidarno odgovornost, zgrešeno.