TFL Vsebine / TFLGlasnik

Kljub večletnim prizadevanjem Slovenskega društva za celiakijo,[1] odrasli bolniki s celiakijo iz naslova svoje bolezni s strani države ali zavarovalne skupnosti niso deležni nikakršne pomoči. Vse pravice, ki v slovenskem pravnem redu pripadajo bolnikom s celiakijo, so namreč omejene izključno na otroke do 18. oziroma v primeru šolanja do 26. leta starosti.[2] Odsotnost kakršnekoli ureditve se odraža v zapostavljenosti odraslih bolnikov s celiakijo, ki v svojem trenutnem položaju trpijo diskriminacijo v primerjavi z vsemi drugimi bolniki, s katerimi se nahajajo v bistveno enakem položaju, ki pa je za oboje povsem drugače urejen.

Primerjalnopravno gledano v evropskem prostoru trenutno najdemo štiri različne možnosti urejanja problematike: 1) dodatek k socialni pomoči, 2) pavšalne dajatve, 3) dajatve v naravi in 4) davčne olajšave.

Za najmanj primeren način urejanja pravic bolnikov s celiakijo v slovenskem pravnem redu se izkaže ideja dodatka k socialni pomoči. Socialna pomoč je namreč namenjena izključno posameznikom, ki si sredstev za zadovoljevanje minimalnih potreb ne zmorejo zagotoviti sami,[3] zato bi se s tako ureditvijo pravice bolnikov s celiakijo omejilo samo na osebe, ki ne dosegajo določenega minimalnega dohodka. Pri celiakiji pa imamo opravka s povsem drugim socialnim tveganjem, in sicer s socialnim tveganjem bolezni. S tega vidika bi bila najbolj smiselna subsumpcija ureditve pravic bolnikov s celiakijo pod sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer se skladno s primerjalnopravnimi zgledi znotraj tega sistema nakazujeta predvsem dve možnosti ureditve, in sicer pavšalne dajatve in dajatve v naravi. Čeprav se na prvi pogled zagotavljanje pavšalnih dajatev zdi daleč najboljša možnost (ukrep je socialno nevtralen in administrativno ugoden, saj ni potrebe po individualizaciji), pa bi njena umestitev v slovenski sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja zahtevala precejšen poseg v idejno zasnovo samega sistema, ki pavšalnih dajatev ne pozna.[4] Edina možna ureditev pravic bolnikov s celiakijo znotraj obveznega zdravstvenega zavarovanja tako ostane zagotavljanje izdelkov v naravi. Upoštevaje prakso držav, v katerih tovrstno ureditev že poznajo, se pacientom v naravi praviloma zagotavlja zgolj moka; predpisovanje več različnih vrst proizvodov bi namreč rezultiralo v precejšnjih komplikacijah, saj bi se moralo z ureditvijo hkrati zagotoviti preprečevanje zlorab ter zadostno diskrecijo, ki bi omogočala upoštevanje potreb, navad in navsezadnje tudi želj bolnika. Z zagotavljanjem zgolj moke kot najcenejšega proizvoda pa ne pride do bistvenega zmanjšanja finančnega bremena pacientov, hkrati pa se nanje prevali celotno breme priprave živil. Če bi se kljub pomislekom odločili za to možnost, bi bilo z vidika zagotavljanja enakopravnosti najbolj smiselno, da se iz naslova obveznega zavarovanja krije zgolj razliko med ceno glutenskih in ceno brezglutenskih izdelkov ter se od bolnika zahteva doplačilo v vrednosti povprečne cene glutenskih izdelkov. Vendar pa zadnja novela Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), tj. ZZVZZ-T uvaja možnost zgolj 100-odstotnega financiranja zdravstvenih storitev iz zdravstvenega zavarovanja, kar pa bi bilo precej neutemeljeno, saj tako visokega financiranja ne najdemo v nobeni drugi primerjalnopravni ureditvi. Čeprav bi torej ureditev pravic bolnikov s celiakijo v obstoječem sistemu socialne varnosti bila mogoča, bi terjala bistvene spremembe zakonodaje in v nekaterih primerih pomenila hud poseg v same zasnove posameznih področij. Najverjetneje najpreprostejša bi bila ureditev pravic bolnikov s celiakijo v obliki osebne davčne olajšave, in sicer znižanja davčne obveznosti (in ne davčne osnove, saj bi sicer zaradi progresivnih stopenj dohodnine oseba v višjem davčnem razredu efektivno prihranila več kot tista v nižjem) v absolutnem znesku, ki pa se lahko spreminja glede na starost, spol, težo ali druge zunanje dejavnike, ki sugerirajo različne prehranske potrebe. Smiselno bi bilo, da se absolutni znesek določi kot vsota razlik med povprečno ceno proizvodov brez glutena in istovrstnih proizvodov z glutenom, in sicer za toliko in take proizvode, kot jih povprečna oseba (ali povprečna oseba določene skupine, če bi se odločili za diferenciacijo) glede na svoje prehranske potrebe in navade potrebuje. Pomislek v zvezi z ureditvijo v obliki davčnih olajšav pa je, da če oseba dohodkov sploh nima ali če ti ne presegajo splošne davčne olajšave ali če sama izračunana davčna obveznost posameznika ne dosega vrednosti olajšave, ki bi bila zagotovljena bolnikom s celiakijo, olajšava za tako osebo dejansko ne bi imela nobenega učinka.

Opombe:

[1] Slovensko društvo za celiakijo je tudi v letu 2023 na vlado ponovno naslovilo pobudo za pomoč bolnikom s celiakijo.

[2] Do te starosti bolnikom oz. njihovim staršem pripadajo tako pravice v obliki družinskih prejemkov kot v obliki različnih olajšav pri odhodkih (npr. davčna olajšava pri dohodnini, oprostitev plačila letne dajatve za vozila za prevoz invalidov).

[3] 2. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre).

[4] Pravice iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja se v našem sistemu zagotavljajo na dva načina: v obliki denarnih nadomestil zaradi odsotnosti z dela in potnih stroškov ali v naravi preko ponudnikov zdravstvenih storitev. Nasprotno pa naša ureditev obveznega zdravstvenega zavarovanja pavšalnih dajatev ne omogoča.