TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 329/2001 z dne 20. 3. 2002, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 2543/99 z dne 20. 2. 2001 in sodba Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. P 127/98 z dne 30. 9. 1999 se v izpodbijanem delu razveljavijo in se zadeva v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Slovenj Gradcu v novo odločanje.

V obravnavanem primeru gre za kolizijo med svobodo izražanja (39. člen Ustave) in svobodo umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave) na eni strani ter varstvom osebnostnih pravic (35. člen Ustave) na drugi strani. Svoboda umetniškega ustvarjanja, ki je zagotovljena v 59. členu Ustave, je posebna izrazna oblika svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Temelj in mejo ustavnega varstva časti pa predstavljata določbi 34. in 35. člena Ustave. V koliziji dveh enakovrednih pravic (npr. pravic, ki sta obe ustavnopravno varovani) je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju. To pomeni, da oba nosilca svojo pravico lahko uresničujeta (le) v omejenem ("zoženem") obsegu, tj. tako, da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. Pri iskanju odgovora na vprašanje, kako daleč seže umetniška svoboda (kot poseben izraz pravice do svobode izražanja) oziroma kje je meja med to ustavno pravico in ustavno varovanimi osebnostnimi pravicami, med katere sodi tudi varstvo časti in dobrega imena, je nedvomno treba upoštevati tudi specifiko umetniškega ustvarjanja. Bistvo umetniškega delovanja je svobodno ustvarjalno oblikovanje, v katerem se odražajo umetnikovi vtisi, izkušnje in doživetja, ki jih umetnik prek določene umetniške izrazne oblike posreduje javnosti. Za literarno umetnost je bistveno, da je umetniku zagotovljena prosta izbira teme, prav tako pa tudi prosto opisovanje izbrane teme. Primeri, v katerih lahko pride do kolizije med pravico do umetniškega ustvarjanja in ustavno varovanimi osebnostnimi pravicami, so raznovrstni, kar je treba upoštevati tudi pri njihovi presoji. Odločitev sodišč v obravnavanem primeru temelji na stališču, da se mora tudi v primeru, če gre za literarno delo, avtorjeva pravica umakniti, čim se nekdo v njem prepozna in se zaradi opisa čuti prizadetega. Iz tega je razvidno, da so sodišča prekomerno zavarovala tožnikovo pravico do časti in dobrega imena, avtorjevo pravico do svobode umetniškega izražanja pa izključila iz obravnavanja. To ni v skladu z zahtevo, da je treba v primeru kolizije dveh ustavnih pravic med njima vzpostaviti ustrezno ravnovesje, zato je stališče, na katerem temeljijo izpodbijane sodbe, v neskladju s pravico do svobode umetniškega ustvarjanja iz 59. člena Ustave.