TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Sodišče stori pri svojem odločanju bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je ta takšna, da vpliva na pravilnost sodbe. Splošne trditve ali celo zgolj takšno mnenje pritožnice seveda ne zadoščajo. Trditve morajo biti konkretne in med zatrjevano kršitvijo in nepravilno odločitvijo prvostopenjskega postopka mora biti vzročna zveza. Seveda se morajo trditve pritožnice tudi izkazati za resnične.

Nobeno sodišče ne zavezujejo materialnopravna razmišljanja strank. Sodišče na njih odgovori le, kadar presodi, da je to potrebno.

Da lahko imetnik znamke zahteva licenčnino je bilo s strani zakonodajalca mišljeno kot olajšava v korist imetnika znamke, ki tako lažje pride do odškodnine, kot če bi moral trditi in dokazati okoliščine, ki so pripeljali do navadne škode in do izgubljenega dobička. Razumljivo je, da imetnik znamke ne more zahtevati tako licenčnine in odškodnine po pravilih OZ, saj bi potem dobil isto škodo povrnjeno dvakrat. Glede tega, da gre za dva alternativna načina obračuna škode, je drugi odstavek 121.a člena ZIL-1 jasen. Prav zakonsko besedilo pa je odločilno. Imetnik znamke lahko torej zahteva bodisi odškodnino po splošnih pravilih, bodisi licenčnino. Zahteva lahko licenčnino, do katere bi bil upravičen, če bi bila sklenjena pogodba. Licenčnina je torej hipotetične narave. Licenčnino lahko zahteva imetnik znamke tudi, če ni bila sklenjena nobena pogodba.