TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Kadar določena značilnost prostora, v katerem se opravlja poslovna
dejavnost (npr. stopnica med dvema deloma gostinskega lokala), sicer
sama nima lastnosti nevarne stvari, imetnik takega poslovnega
prostora (gostinec) odgovarja po načelih odškodninske odgovornosti za
nevarno stvar, če je bilo za uporabnika imetnikovih (gostinčevih)
storitev gibanje po tem poslovnem prostoru kljub uporabnikovi
(gostovi) normalni pozornosti nevarno in mu je nastala škoda zaradi
te značilnosti poslovnega prostora v zvezi s spletom drugih
okoliščin, ki so nastale v sferi izvajanja poslovne (gostinske)
dejavnosti imetnika prostora. Pri tem ni pomembno, ali je za nastanek
teh okoliščin mogoče imetniku prostora (gostincu) pripisati kakšno
krivdo - ali pa gre s stališča subjektivne odgovornosti za povsem
nevtralne okoliščine, ki pa so nastale v njegovi poslovni sferi.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano vmesno sodbo odločilo, da je
tožena stranka do ene polovice odgovorna tožnici za škodo, ki ji je
nastala dne 1.2.1982 v gostilni. Odločitev je utemeljilo s
tem, da tožena stranka ni storila vsega, da stopnica, ob
katero se je v škodnem dogodku tožnica spotaknila, ne bi
predstavljala nevarne stvari glede na raznovrstne goste v lokalu.
Tožnica pa je bila tudi malomarna, ko je vstopala v neosvetljeni del
prostora in pri tem tudi spregledala označbo stopnice in obok nad
njo. Zato je tožnica do ene polovice prispevala k škodnemu dogodku.
Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene
stranke kot neutemeljeno, ugodilo pa je pritožbi tožeče stranke in
spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je ugotovilo polno
odškodninsko odgovornost tožene stranke za obravnavano tožničino
škodo. Odločitev je utemeljilo predvsem s tem, da je v konkretnih
okoliščinah glede na celotni ugotovljeni splet okoliščin obravnavana
stopnica pomenila nevarno stvar, za katero tožena stranka objektivno
odgovarja. Pogojev za delno razbremenitev tožene stranke pa ni, ker
je tožnica v škodnem dogodku ravnala tako, kakor bi bilo od nje
normalno pričakovati.
Zoper to pravnomočno sodbo je tožena stranka skupaj s stranskim
intervenientom vložila pravočasno revizijo. Z njo je izpodbijala
odločitev sodišča druge stopnje v celoti in to zaradi zmotne uporabe
materialnega prava.
Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo in v razlogih svoje sodbe
navedlo:
Dejanska podlaga pravne presoje revizijskega sodišča je v celoti in
skrbno zapisana v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje. Iz nje
velja opozoriti predvsem na naslednjih sedem temeljnih dejstev:
Tožnica se je telesno poškodovala v gostinskem lokalu tožene stranke,
ker se je spotaknila ob stopnico, ki loči glavni del lokala od
'separe' prostora. Stopnica je bila označena s samolepilnim pisanim
trakom. Osvetlitev lokala je bila primerna, tudi mize v zgornjem
prostoru so bile dovolj osvetljene in tožnica ni vstopala v temen
prostor. Spodnji prostor je bil poln gostov. Stopnica se zaradi
postavljenih miz vidi šele, ko se gost obrne proti dvignjenemu
prostoru, kar je 1 m do 1,5 pred stopnico. Različen nivo miz v obeh
prostorih ni dobro opazen, četudi ob njih sedijo gosti. Obok pred
vhodom v 'separe' in barvna raznolikost prostorov opozarja na
ločenost prostorov, ne pa tudi na različen nivo tal (ki so v obeh
prostorih iste barve). Ob teh sedmih objektivnih dejstvih je treba
omeniti še osmo dejstvo, ki se nanaša na subjektivno ravnanje tožnice
v škodnem dogodku: tožnica in njene znanke so bile s pogledom
osredotočene le na zgornji prostor, kjer so bile mize še nezasedene -
to pa zato, ker je bil spodnji prostor poln gostov (torej v vzročni
zvezi s prej že navedenim tem objektivnim dejstvom).
Sodišče druge stopnje ni ocenilo, da bi za katerokoli od navedenih
temeljnih dejstev, torej za nastanek teh okoliščin, v katerih je
prišlo do škodnega dogodka, tožena stranka odgovarjala po načelu
krivdne odgovornosti. Revizija pa nima prav, ko graja pravno presojo
sodišča druge stopnje, ki je presoja s stališča odgovornosti za
nevarno stvar, torej objektivne odškodninske odgovornosti - in tako
revizija neutemeljeno meni, da bi jo lahko zadela odškodninska
odgovornost za tožničino škodo le, če bi ji bilo za nastanek te škode
mogoče pripisati kakšno krivdo. Pravilna je presoja sodišča druge
stopnje, da je obravnavana stopnica med obema deloma gostinskega
lokala tožene stranke v konkretnem primeru, torej v ugotovljenih
konkretnih okoliščinah, pomenila nevarno stvar.
Revizijsko sodišče se strinja s pravno presojo sodišča druge stopnje,
da je zaradi ugotovljenega spleta dejanskih okoliščin - katere končni
rezultat je bil nezadostna oziroma nepravočasna opaznost sporne
stopnice pri hoji skozi gostinski lokal tožene stranke, kakršna je
bila ugotovljena za tožnico v času škodnega dogodka - sporna stopnica
pomenila v konkretni situaciji nevarno stvar. Nima prav tožena
stranka, ko v reviziji očita sodišču druge stopnje, da ni ugotovilo
vzročne zveze med upoštevanimi dejanskimi okoliščinami in samo
stopnico. Taka vzročna zveza ni bila potrebna - potrebno je bilo le
hkratno obstajanje vseh ugotovljenih okoliščin in to, da so vse
upoštevane okoliščine nastale v poslovni sferi tožene stranke. Ta dva
pogoja pa sta bila izpolnjena.
Po vsem obrazloženem je torej sodišče druge stopnje pravilno
uporabilo materialno pravo, ko je svojo presojo odškodninske
odgovornosti tožene stranke za tožničino škodo oprlo na načela
odgovornosti za nevarno stvar iz 173. člena Zakona o obligacijskih
razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 in 39/85). Ko je tako, pa je
glede morebitne (in od tožene stranke zatrjevane) soodgovornosti
tožnice za lastno škodo tudi pravilno oprlo svojo presojo na določbe
177. člena ZOR, zlasti njegovega 1. odstavka. Ob ugotovljenih
dejstvih s stališča uporabe materialnega prava ni mogoče imeti
pomisleka zoper oceno, da je tožnica pri hoji po lokalu tožene
stranke v času škodnega dogodka ravnala tako, kakor bi bilo od nje
normalno pričakovati. Ta ocena je enakovredna oceni, da je tožnica
ravnala s skrbnostjo povprečnega gosta v takem gostinskem lokalu v
konkretnih okoliščinah, kakršne so bile ugotovljene. Glede na to pa
je pravilna tudi končna ocena sodišča druge stopnje, da pri
tožničinem ravnanju ob škodnem dogodku ni šlo za ravnanje, katerega
tožena stranka ne bi mogla pričakovati ali se mu izogniti. Torej je
pravilna presoja sodišča druge stopnje, da se tožena stranka ni
uspela niti delno razbremeniti odškodninske odgovornosti za
obravnavano tožničino škodo. Pogojev za tako razbremenitev po 177.
členu ZOR namreč ni bilo.