TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi:

„Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi:

„Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki na roke njegovega pooblaščenca odvetnika ... odškodnino v znesku 5074,61 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2439,48 EUR od 6. 11. 2002 do plačila, od zneska 1152,93 EUR od 23. 12. 2002 do plačila in od zneska 1482,20 EUR od 30. 1. 2003 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1589,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila“.

Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, obenem pa mora toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 4104,75 EUR.

Sicer se revizija tožene stranke zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, obenem pa mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 4710,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izreku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožena stranka v reviziji pravilno opozarja, da bi bila odločitev sodišča druge stopnje pravilna, če bi se pogodbeni stranki o plačilu pogodbene kazni za primer objektivne zamude dogovorili že v prodajni pogodbi z dne 2.4.2002, torej pred nastankom zamude. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da sta pogodbeni stranki dogovor o tem, da tožnik plača pogodbeno kazen kljub temu, da ni v ničemer povzročil zamude pri izročitvi premičnin, sklenili šele v dodatku z dne 10. 2. 2003, potem ko je izdana začasna odredba že prenehala veljati in ko je tudi zamuda že prenehala z izročitvijo stvari dne 21.12.2002. Tožena stranka ima tako prav, ko opozarja, da po pogodbenih določilih, ki so veljala v trenutku nastanka škode, tožnik pogodbene kazni ni bil dolžan plačati, zato njenega povračila tudi ne more zahtevati od tožene stranke.