TFL Vsebine / TFLGlasnik

Z »zdravo mero skepse« in empirično podkrepljeno – kot se spodobi za takšno raziskavo – namreč ugotavljata, da inovacije v mednarodni arbitraži lahko štejemo za izboljšave šele, ko prestanejo preizkus v praksi, pri čemer pa je v mednarodni arbitraži (tudi zaradi njene zaupnosti in raznolikosti) notorično težko izmeriti utrip na terenu. V tem pogledu nam omenjena raziskava nudi dragocene informacije o tem, katere inovacije v arbitraži uporabniki dejansko pojmujejo tudi kot izboljšave.

Majhen slovenski arbitražni trg je v regiji lahko konkurenčen le, če postane del globalnega arbitražnega tržišča. Slovenske odvetnike, arbitre, pravnike iz gospodarstva in druge deležnike želimo zato aktivno integrirati v to skupnost, Slovenijo uveljaviti kot atraktiven sedež za arbitraže v regiji ter prenesti k nam najboljše prakse iz tujine. Prav tako želimo prispevati k izgradnji nove generacije mednarodnih arbitrov in specializiranih zastopnikov za arbitražo v Sloveniji. Pri teh prizadevanjih pa ne smemo zanemariti socioloških zakonitosti mednarodne arbitraže. Kot v svojem prvencu »Sociology of arbitration« (TDM – Transnational Dispute Management, 2014) poudarja eden od velikanov mednarodne arbitraže, Emmanuel Gaillard, je sistem mednarodne arbitraže kot ga poznamo danes (označi ga kot »social field«), posledica interakcije njenih glavnih igralcev oziroma »social players«, kot jih poimenuje.

Na mednarodnem arbitražnem parketu med igralci torej prihaja do različnih interakcij, ki bi jih lahko označili kot neke vrste rituale. Funkcije in vloge igralcev so (in morajo biti) skrbno določene. Posamezne igralce bi tako lahko označili kot bistvene, ključne (»essential actors«), brez katerih mednarodna arbitraža ne more obsta(ja)ti. To so stranke in arbitri. Druga skupina so ponudniki storitev – »service providers«, ki profesionalno, kot svojo dejavnost zagotavljajo storitve ključnim igralcem (zlasti odvetniki, arbitražne institucije, eksperti, zapisnikarji, tolmači, v novejšem času pa tudi financerji – third party funders).

Kot tretjo skupino pa bi lahko označili tiste igralce, ki (so)oblikujejo sistem vrednot v mednarodni arbitraži – »value providers« (mednarodne organizacije, nevladne organizacije – NGOs, poklicna in profesionalna združenja, arbitražna društva, izobraževalne ustanove in tudi države (!) s svojo pravotvorno dejavnostjo). Te tri skupine nujno prihajajo v medsebojno interakcijo, pri čemer so se znotraj posameznih skupin izoblikovali točno določeni in do potankosti dodelani rituali, ki opredeljujejo pričakovani način vedenja članov skupine na mednarodnem arbitražnem parketu. V ritualih udeleženci sodelujemo, ker nam to prinaša različne koristi (motivacija!).

Mednarodni arbitražni parket kot »social field« je namreč izjemno tekmovalno okolje. Gaillard izpostavlja predvsem tri skupine ritualov. Prvi in arbitraži najbolj »inherenten« ritual so arbitražne obravnave (arbitral hearings), na katerih prihaja interakcija med igralci do izraza na najbolj pristen (adversaren) način. Kot drugi ritual se navajajo t. im. »turnirji pripoznave« (recognition tournaments), na katerih stanovski kolegi med seboj izbirajo »najboljše« (arbitre, odvetniške pisarne, strokovne članke, govore ipd.). Tretji ritual v mednarodni arbitraži pa so periodična množična zbiranja »arbitražnih igralcev« (mass gatherings), ki v sebi nosijo stvaren simbolični pomen in socialni kapital. Udeleženci teh zbiranj potrjujejo svojo pripadnost arbitražni skupnosti in njenim vrednotam in si na ta način zagotovijo, da so »v igri«. Običajno so množična zbiranja zasnovana tako, da na njih ni prostora za »neiskrene« igralce.

Celoten članek je dostopen za naročnike!