TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi: - 6.in 3. tč. sodbenega izreka v celoti, - 2. tč. pa v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 3.250.000,00 LIT in zamudnih obresti od zneska 5.700.000,00 LIT za čas od 30.8.1991 dalje do plačila, ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. 2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu (5. tč. izreka, 2. tč. glede zneska 2.450.000,00 LIT) potrdi sodba sodišča prve stopnje. 3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Okoliščina, da tožena stranka ni dokazala dogovora, na katerega se sklicuje, ni razlog za ugotovitev, da je bil dosežen takšen dogovor, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Takšno izhodišče bi pomenilo, da je dokazno breme obrnjeno. To pa za konkretni primer ne drži. Tožeča stranka je tista, ki mora dokazati, da je bil dogovor o ceni posameznega, naknadno naročenega prevoza na ozemlju Slovenije takšen, da je njen zahtevek v tem delu v celoti utemeljen. CMR konvencija obrestne mere ne določa, denarni dolg pa je prinosnina, zaradi česar je treba šteti, da so učinki zamude za tožečo stranko nastopili na ozemlju Italije. Posebne okoliščine torej govorijo v prid stališču, da se uporabi italijansko pravo. Fotokopije italijanskega civilnega zakonika in Dekretov ministra za zaklad, za proračun in za gospodarsko načrtovanje, ki jih je v spis predložila tožeča stranka, niso zadostna dokazila o vsebini tujega prava o višini obrestne mere.