TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je prvi tožnik kot imetnik stanovanjske pravice s pismeno izjavo odstopil drugi tožnici kot svoji ženi pravico do odkupa spornega stanovanja, da je ta tožnik leta 1986 zaprosil delodajalca kot lastnika spornega stanovanja za stanovanjski kredit in ga tudi dobil, da se je tedaj zavezal stanodajalcu, da bo sporno stanovanje izpraznil v dveh letih, da je bila hiša tedaj, ko je zaprosil za stanovanjski kredit, v IV. fazi gradnje in da je glede na tako stanje obstajal razlog za odpoved stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov iz tretjega odstavka 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) že ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (SZ). Glede na tako dejansko stanje sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili določilo drugega odstavka 128. člena SZ, po katerem lastnik stanovanja ni dolžan prodati stanovanje po določbah 117. člena SZ, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami ZSR.