TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje ob ugoditvi pritožbi tožene stranke spremeni tako, da se zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna izplačati odpravnino v višini 858.125,00 SIT s pripadki.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka prve stopnje 67.811,00 SIT in stroške pritožbenega postopka 45.549,00 SIT ter stroške revizijskega postopka 50.495,00 SIT, vse v 15 dneh.

Stanovanjski zakon ureja pravico imetnika stanovanjske pravice do nakupa stanovanja (117. člen) in pravico do odpravnine (126. člen) v poglavju o privatizaciji. Zato sta ti dve pravici privatizacijski pravici. Pravico do odpravnine lahko uveljavlja le imetnik stanovanjske pravice. Pravico do odkupa stanovanja pa lahko uveljavlja bodisi on sam ali pa z njegovo pismeno privolitvijo njegov ožji družinski član. V tem zadnjem primeru gre za eno samo pravico, ki je njegova in take narave ta pravica ne izgubi, čeprav jo z njegovo pismeno privolitvijo uveljavlja drug, to je njegov ožji družinski član. Ko sodišče odloči o tej pravici, bodisi na njegovo tožbo ali tožbo njegovega družinskega člana, odloči vedno o njegovi pravici. To ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da je utemeljenost tožbenega zahtevka vedno odvisna zgolj od razlogov na njegovi strani kot imetnika stanovanjske pravice, neodvisno od tega, kdo nastopa kot tožnik v pravdi (argument še drugi odstavek 128. člena SZ). Zato mora imetnik stanovanjske pravice, kadar pravico do odkupa stanovanja ne uveljavlja osebno, poskrbeti za svoje morebitne pravice že v pravdi svojega ožjega družinskega člana (v smislu 206. in naslednjih členov ZPP).

Negativne predpostavke, torej odklonilni razlogi za prodajo stanovanja oziroma izplačilo odpravnine, so tako po drugem odstavku 128. člena kot po tretjem odstavku 126. v zvezi s prvim odstavkom 148. člena SZ vsebinsko enaki: lastnik ni dolžan prodati stanovanja oziroma izplačati odpravnino, če je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih, v obeh primerih pa v slučaju spora odloča o upravičenosti zavrnitve zahtevka sodišče v pravdnem postopku. Iz povedanega sledi zaključek: o tožnikovi pravici do odkupa stanovanja je bilo pravnomočno odločeno že s sodbo v pravdi z opr. št. I P 12/92, s katero je bil tožbeni zahtevek na odkup stanovanja iz razlogov drugega odstavka 128. člena SZ zavrnjen. S to pravdo so bile tožnikove privatizacijske pravice kot imetnika stanovanjske pravice iz stanovanjskega zakona izčrpane. Drugih to je nadaljnjih privatizacijskih pravic (do odpravnine) po stanovanjskem zakonu ne more več uveljavljati.