TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Če predmet leasing pogodbe ne obstoji, je takšna pogodba nična. Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode. Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana zgolj na nepoštenost pogodbene stranke, ki je prevaro povzročila.

t

ekst

:

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v 1. točki izreka) v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

O b r a z l o ž i t e v

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka po sklenjeni leasing pogodbi dolžna plačati 12.382,09 EUR in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 12.419.65 EUR odškodnine. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 2.363,27 EUR.

Zoper navedeno odločbo se po svojem pooblaščencu

iz vseh pritožbenih razlogov po

338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je sklenjena leasing pogodba nična, saj njen predmet ni neobstoječi avtomobil, pač pa zagotovitev finančnih sredstev za nakup predmeta, ki ga je izbral leasingojemalec pri dobavitelju. Tožeča stranka je svojo obveznosti izpolnila v celoti, saj je sredstva zagotovila in jih tudi nakazala dobavitelju. Opozarja na pogodbeno določeno obveznost leasingojemalca, da je dolžan predmet leasinga nemudoma prevzeti in posledice, če tega ne bi storil. Meni, da jo je tožena stranka naklepno zavedla, da je vozilo prevzela, saj je o nedobavi ni obvestila, nanjo pa so prešle tudi vse pravice in obveznosti v zvezi s preizkusom pomanjkljivosti, izpolnitvijo, jamstvom in posledicami zamude iz naslova dobave. V kolikor tožena stranka svojih pravic ni uveljavljala pri dobavitelju, niti ni obvestila tožeče stranke, sama nosi posledice takšnega ravnanja. Ne strinja se z zaključkom, da je celotna leasing pogodba nična in opozarja na določbe obligacijskega prava, ki urejajo mandatno pogodbo, saj so v leasing pogodbi zajeti tudi elementi te, ki je veljavna, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške, ki jih je imela v zvezi z izpolnitvijo naročila in škodo, ki ji je brez krivde nastala pri tem. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj pričanja tožene stranke ni mogoče oceniti kot verodostojnega, to pa tudi ne daje podlage za zaključek, da je tožeča stranka za nedobavo vozila vedela. Opozarja tudi, da v kolikor bi ji tožena stranka ne predložila ponarejenih plačilnih list in jo s tem zavedla, ne bi sklenila leasing pogodbe, saj bi bilo to zanjo preveliko poslovno tveganje, posledično pa ji ne bi nastala nikakršna škoda. Pa tudi, da bi, če bi jo toženec obvestil, da vozilo ni bilo dobavljeno, morda lahko zadržala izplačilo kupnine prodajalcu. Nasprotuje še zaključku, da toženec ni nakazal plačanih zneskov, saj je sam izpovedal, da je plačeval negotovinsko. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede primarnega tožbenega zahtevka

Pravdni stranki sta dne 16.12.2004 podpisali pogodbo o finančnem leasingu št. 3776/04, katere sestavni del so bili tudi splošni pogoji FO 05/04.

Leasing pogodba je inominatna pogodba, za katero se uporabljajo pravila, ki veljajo za klasične pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava. Z izrazom pa se pojmuje različne pogodbe, katerim je skupna leasingodajalčeva obveznost, da za določen čas leasingojemalcu prepusti rabo določene stvari (1).

Tovrstne narave je tudi obravnavana pogodba. Predmet pogodbe je bila prepustitev rabe osebnega vozila ford mondeo 2,0 TDI, št. šasije W. Določila pogodbe se resda uporabljajo tako, kot se glasijo (2), a zaključka, da je šlo v obravnavanem primeru zgolj za posojilno pogodbo oziroma pogodbo, katere predmet je bilo le financiranje nakupa tožene stranke, kot zatrjuje tožeča stranka, določila sporne pogodbe ne omogočajo, saj iz nje jasno izhaja, da je predmet leasinga zgoraj navedeno osebno vozilo. Svojih trditev, da je obravnavana pogodba le navidezna in prikriva neko drugo pogodbo (plačilo dolga tožene stranke), pa tožeča stranka ni izkazala, saj tega ni potrdil noben izveden dokaz.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vozilo, ki naj bi bilo prepuščeno v rabo, ne obstaja. Tožeča stranka takšnega zaključka zgolj s sklicevanjem na (po logično obrazloženi dokazni oceni sodišča prve stopnje) neprepričljivo izpovedbo priče S. R., ki naj bi vozilo videla, ne more izpodbiti. Ker vozila, ki naj bi bilo dano v rabo, ni bilo, obravnavana leasing pogodba ne more biti veljavna (3), ne glede na to, kdo je vozilo izbral. Nakazila, namenjenega plačilu vozila, ni mogoče šteti za izpolnitev posebne, mandatne pogodbe med pravdnima strankama, saj je to del osnovnega pravnega posla pravdnih strank. Posledično tudi za ta del pogodbe velja sankcija ničnosti.

Zaradi ničnosti leasing pogodbe je tožena stranka prosta svoje obveznosti plačila iz pogodbe. Ker je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi te pogodbe ali pa dati ustrezno denarno nadomestilo (1. odstavek 87. člena OZ). Ker tožena stranka na podlagi te pogodbe ni ničesar prejela (zatrjevano poplačilo dolga tožene stranke je ostalo nedokazano), tudi ni dolžna ničesar vrniti.

Ker zaradi ničnosti leasing pogodbe, ki utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo toženčevih obveznosti po pogodbi, ni pomembno, čigava obveznost je uveljavljanje zahtevkov do prodajalca, kdo je predmet leasinga izbral, kdo koga ni obveščal, kdaj bi moral toženec vozilo prevzeti ali je toženec res opravil delno plačilo in podobno, se pritožbeno sodišče do teh očitkov v tej zvezi ni opredeljevalo.

Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na primarni tožbeni zahtevek (to je v 1. točki izreka), potrdilo (353. člen ZPP).

Glede podrednega tožbenega zahtevka

Tožeča stranka uveljavlja tudi povračilo škode, ki ji je nastala, ker jo je tožena stranka s podpisom prevzemnega zapisnika zavedla, da je vozilo tudi prejela, pa tudi zato, ker bi toženec tožečo stranko moral obvestiti, da mu vozilo ni bilo izročeno, predvsem pa, ker ji je izročil ponarejene plačilne liste in zamolčal svojo plačilno nesposobnost, saj drugače sporne pogodbe ne bi sklenila.

Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati, da je s podpisom prevzemnega zapisnika tožečo stranko zavedel, da je bilo vozilo izročeno. Prevzemni zapisnik je bilo le pooblastilo dobavitelju, da toženi stranki kot leasingodajalcu izroči predmet leasinga. Ker dobava vozila tudi ni bila razlog za sklenitev leasing pogodbe, temveč bi morala biti njena posledica, tožencu tudi ni mogoče očitati, da je kriv za sklenitev nične pogodbe (4). Za resničnega pa se ni izkazal niti očitek tožeče stranke, da je toženec vedoma sklenil pogodbo za neobstoječe vozilo (z namenom poplačila svojih dolgov).

Pritrditi pa gre pritožbi, da zaključek sodišča, da je tožeča stranka vedela, da vozilo tožencu ni bilo dobavljeno, nima podlage v izvedenih dokazih (toženčevem pričanju), kot navaja sodišče prve stopnje. Nadalje pa tudi, da ni pravilen zaključek sodišča, da predložitev ponarejenih plačilnih list s strani tožene stranke, ne more biti v vzročni zvezi s tožeči stranki nastalo škodo, saj to ni bil razlog ničnosti pogodbe. Slednje sicer drži, a očitke tožeče stranke, da jo je toženec s predložitvijo ponarejenih plačilnih list napeljal h sklenitvi pogodbe, ki je sicer, če bi vedela za slabo finančno stanje toženca, ne bi sklenila, gre opredeliti kot očitek prevare (5).

Če pa je bila tožeča stranka v sklenitev pogodbe s toženčevim ravnanjem (predložitvijo ponarejenih plačilnih list, zamolčanjem svoje plačilne nesposobnosti) zapeljana, ima pravico do povračila nastale škode (2. odstavek 49. člena OZ), ne glede na to ali je bila ta pogodba sicer nična zaradi nekega drugega razloga (zaradi ugotovljene ničnosti pa tožeči stranki tudi ni bilo potrebno zahtevati razveljavitve pogodbe). Odškodninska odgovornost pri prevari je specialno urejena, neodvisna od samega obstoja pogodbe, vezana pa zgolj na nepoštenost (6) pogodbene stranke (7), ki je prevaro povzročila.

Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča resničnosti tega očitka tožencu ni presojalo, prav tako pa tudi ne višine toženi stranki povzročene škode, zato je ostalo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, razveljavilo (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi ali je toženec s svojim nepoštenim ravnanjem tožečo stranko zapeljal v sklenitev pogodbe in ji tako povzročil zatrjevano škodo ter ponovno odločiti o podrednem tožbenem zahtevku tožeče stranke ustrezno pa tudi obrazložiti, zakaj meni, da tožencu ni mogoče očitati, da tožeče stranke ni obvestil o nedobavi vozila.

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).

----------------------------------

(1) Glej Jadek Pensa: Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, pravosodni bilten, št. 3/2003, str.205 in naslednje.

(2) 1. odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

(3) Če je predmet obveznosti nemogoč (prepustitev rabe neobstoječega vozila), je pogodba nična (34. člen OZ).

(4) Odgovornost za sklenitev nične pogodbe odgovornega pogodbenika po 91. členu OZ.

(5) Prevara je po svoj vsebini povzročitev zmote ( o bistvenih lastnostih predmeta, o sopogodbeniku, če se pogodba sklepa glede na te osebe, o drugih okoliščinah) – 46. in 49. člen OZ.

(6) Načelo vestnosti in poštenja pogodbenikom nalaga, da v obligacijskih razmerjih ravnajo pošteno (5. člen OZ).

(7) Glej tudi Plavšak, Juhart in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar 49. in 97. člena.