TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika osumljenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Okoliščine, na podlagi katerih sodišče sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, morajo biti ugotovljene z visoko stopnjo verjetnosti (od utemeljenega suma do gotovosti), medtem ko za prognozo obdolženčevega ravnanja v bodoče oziroma za zaključek o nevarnosti, da bo določena kazniva dejanja še ponavljal, zadošča že obstoj realne nevarnosti (ne zadošča pa zgolj bojazen).

Za presojo nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako ogrožena.

S tem ko je sodišče odločilo, da je pripor edini primerni ukrep za odvrnitev ponovitvene nevarnosti, je tudi jasno izrazilo svoje stališče, da milejši ukrep ne pride v poštev.

Pripor tudi objektivno onemogoča izvrševanje kaznivih dejanj, medtem ko je pri odreditvi hišnega pripora tudi od volje storilca odvisno, ali bo namen tega omejevalnega ukrepa dosežen ali ne.