TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteve zagovornikov obs. F.Š., R.P. in B.M. ter obe zahtevi obs. B.M. za varstvo zakonitosti se zavrnejo. Obs. B.Š. je dolžan plačati 250.000,00 SIT, R.P., B.M. in B.M. pa so dolžni plačati vsak po 200.000,00 SIT povprečnine.

Kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ s spravljanjem ponarejenega denarja v obtok je dokončano, ko storilec - imetnik ponarejenega denarja, izroči drugemu ponarejeni denar kot plačilno sredstvo, s čimer ga spravi v obtok. Razlog za izročitev in način nista pomembna.

Pogajanja, sporazum, preverjanje "bonitete" pogodbenika in kakovosti ponaredkov kot predmeta "posla", pomenijo začetna izvršitvena dejanja kaznivega dejanja spravljanja ponarejenega denarja v obtok.

Obsojenčevo zmotno prepričanje (1. odstavek 20. člena KZ), da so kupci ponarejenega denarja kriminalci, ne pa tajni delavci ali sodelavci policije, ni zmota o zakonitem znaku kaznivih dejanja ropa ali hude telesne poškodbe in zaradi te zmote dejanje obsojenca ne bi bilo dopustno, tudi če bi bil oškodovanec res izvrševalec kaznivega dejanja.

Dokaz z zaslišanjem posrednih prič v dokaznem pravu v kazenskem postopku ni prepovedan.

Ker je bila identiteta tajnih policistov uradna skrivnost in ker minister za notranje zadeve tajnega policista ni razrešil varovanja tajnosti na podlagi 56. člena Zakona o policiji, ta v skladu s 1. točko 235. člena ZKP ni smel biti zaslišan.

Dokler so informatorji zbirali le obvestila, ki so omogočala, da se sum z nedoločnega kroga oseb usmeri proti določenemu osumljencu, to ni pomenilo izvajanja tajnega policijskega sodelovanja v smislu 2. točke 1. odstavka 150. člena ZKP.

Ker je bil obsojenec spoznan za krivega, je dolžan povrniti tudi stroške svojega zdravljenja, ko je bil v priporu (1. odstavek 95. člena v zvezi s 5. točko 2. odstavka 92. člena ZKP).