TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Iz navedenih določb je sklepati, da je tožena stranka z enim kriterijem tožnika neposredno diskriminirala z drugim kriterijem pa posredno. Upoštevanje kriterija bolniške odsotnosti je okoliščina, na katero tožnik nima nobenega vpliva in zato na njegove pravice iz delovnega razmerja ne more in ne sme vplivati. Ker zaradi bolezni tožniku priznava tožena stranka manjše izhodiščne pravice kot drugim delavcem, je taka določba diskriminatorna in je tožena stranka pri razvrščanju v plačilne razrede ne sme uporabiti. Vsak delavec, tako tudi tožnik, je zaradi bolezenske odsotnosti že tako prikrajšan pri vrsti izplačil, do katerih bi bil delavec sicer lahko upravičen, če bi bil ves čas na delu, prikrajšan pa je tudi pri delitvi dobička. To razlikovanje, ki temelji na rezultatih dela, je pa dovoljeno razlikovanje, saj gre v temelju za enake možnosti, ki pa, sicer zaradi objektivnih razlogov, niso bile dosežene. Drug kriterij, ki določa dosego števila plus ur oziroma nadur, je na prvi pogled nevtralna določba, saj upošteva prizadevnost delavca, je pa v bistvu prav tako diskriminatorna kot prva. Gre za doseganje plus ur oziroma nadur v določenem časovnem obdobju. V tem času teh ur niso mogli dosegati delavci, ki so bili v tem času v bolniškem staležu, prav tako pa jih niso mogli dosegati delavci invalidi in druge kategorije zaščitenih delavcev. Ker so bili tudi ti delavci v izhodišču postavljeni v slabši položaj v primerjavi z drugimi, to pomeni, da je tudi ta kriterij diskriminatoren.