TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob reševanju pritožbe D. Ž. se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izreku o sankcijah po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolžencu stranska sankcija odvzema osebnega avtomobila znamke V., tip S., reg. št. ..., letnik ..., last D. Ž., V. ... D.e, ki se po pravnomočnosti sodbe komisijsko uniči, ne izreče in se v skladu s I. odst. 137. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) navedeno vozilo vrne lastnici.

 

Pri odločanju o izreku stranske sankcije odvzema predmetov, ki niso last obdolženca temveč tretje osebe, gre za poseg v zasebno lastnino osebe, ki ni udeležena v postopku o prekršku, zato mora sodišče tehtati težo takšnega ukrepa za posameznika, ki se mu predmet odvzema (pri tem upoštevati zlasti namen in vrednost predmeta) ter tehtnost razlogov splošne varnosti, varovanja življenja ali zdravja ljudi, varstva okolja, ohranjanja narave, gospodarska razmerja ali razloge morale. Pri tem mora opredeliti, kateri od naštetih pojmov utemeljujejo izrek takšne sankcije, kakšna je vsebina tega pojma, ugotoviti, zakaj je zakonodajalec določil omejitve za uporabo predmetov, ki se odvzemajo, kako široke so te omejitve, ugotoviti, ali bi lahko bilo v bodoče nevarno, če bi bil predmet v rokah osebe, ki se ji odvzema in ali se lahko z odvzemom tej nevarnosti izognemo. Svoj sklep pa mora utemeljiti na dokazanih konkretnih okoliščinah, glede katerih je bila obdolžencu oz. osebi, ki se jih odvzema predmet, dana možnost, da se o njih izjavi.

Pri opredelitvi namena sankcije odvzema predmetov je potrebno upoštevati, da ta v ZP-1 ni več predpisan kot varstveni ukrep, ker 4. čl. ZP-1 pri določanju sankcij ne razlikuje med represivnimi in preventivnimi in tako ne razlikuje med kaznimi in varnostnimi ukrepi in drugimi kazenskimi sankcijami, temveč za vse sankcije predvideva predvsem preventivni učinek, ki je v tem, da se storilce odvrne od bodočih podobnih kršitev.