TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i v točki I. glede obveznosti toženca tako, da je toženec dolžan tožeči stranki solidarno z N.G. plačati znesek 7.046,21 EUR (namesto 7.524,87 EUR), glede višjega zahtevka (478,66 EUR) se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sežani z dne 5. 9. 2003 glede tožene stranke M.K. razveljavi in se zahtevek za plačilo 478,66 EUR zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o zastaranju obresti. Ugotovilo je, da so obresti za čas od 22.5.2000 do 13.8.2000 (izvršilni predlog je bil vložen 14.8.2000) zastarale, česar pri izračunu višine obveznosti tožene stranke ni upoštevalo. Po določbi 376. člena OZ obresti nehajo teči, kadar višina zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico in ni pomembno, ali je del teh obresti že zastaral. Zastaranje namreč ne pomeni, da terjatve ni več, ampak le, da je terjatev neiztožljiva.

2. Materialno procesno vodstvo sodišča se je izčrpalo z opozorilom, da za pobotni ugovor toženec ni podal niti ustreznih dejanskih navedb niti dokaznih predlogov. Toženec je ves čas imel pomoč odvetnika, zato za dosego standarda ustrezne skrbnosti sodišča zadošča skopo opozorilo na pomanjkljivosti, brez podrobnejše utemeljitve. Nadaljnji oziroma vsebinsko bolj poglobljeni napotki bi že posegali v položaj nasprotne stranke v postopku.