• PREDPIS

Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES)

OBJAVLJENO V: Uradni list RS 25-1064/2004, stran 2821 DATUM OBJAVE: 19.3.2004

RS 25-1064/2004

1064. Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES)
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z o razglasitvi Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES)
Razglašam Zakon o izvajanju carinski predpisov Evropske skupnosti (ZICPES), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 27. februarja 2004.
001-22-15/04
Ljubljana, dne 8. marca 2004.
dr. Janez Drnovšek l. r. Predsednik Republike Slovenije
Z A K O N O IZVAJANJU CARINSKIH PREDPISOV EVROPSKE SKUPNOSTI (ZICPES)

I. DEL

SPLOŠNE DOLOČBE

1. poglavje

Splošne določbe in opredelitev izrazov

1. člen

(vsebina zakona)

(1)

Ta zakon ureja izvajanje carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Skupnosti), ki dajejo pooblastila državam članicam, da področje carinskih predpisov nadalje uredijo v nacionalni zakonodaji ter ureja zadeve s tega področja, katerih ureditev ni v pristojnosti Skupnosti.

(2)

Za namene tega zakona se kot carinski predpisi Skupnosti iz prejšnjega odstavka štejejo predpis, ki ureja uvedbo carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljnjem besedilu: carinski zakonik), predpis, ki ureja izvajanje carinskega zakonika (v nadaljnjem besedilu: izvedbena uredba), predpis, ki ureja skupnostni sistem carinskih oprostitev (v nadaljnjem besedilu: uredba o carinskih oprostitvah), predpis, ki ureja tarifno in statistično nomenklaturo ter skupno carinsko tarifo (v nadaljnjem besedilu: uredba o tarifi) ter predpisa, ki urejata ukrepe za prepoved sprostitve ponarejenega in piratskega blaga v prost promet, izvoz, ponoven izvoz ali za uvedbo odložnega postopka (v nadaljnjem besedilu: uredba o varstvu pravic intelektualne lastnine), vključno z vsemi bodočimi spremembami, ki so takšne narave, da ne bodo zahtevale spremembe tega zakona.

2. člen

(uporaba zakona za plačevanje drugih dajatev)
Ta zakon se uporablja tudi za plačevanje drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu oziroma izvozu blaga, če s predpisi, ki določajo te dajatve, ni drugače določeno.

3. člen

(uporaba zakona, ki ureja davčni postopek)
Če s tem zakonom ni drugače določeno, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

4. člen

(območje uporabe)

(1)

Območje uporabe tega zakona je ozemlje Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: območje uporabe), ki obsega ozemlje pod suverenostjo Republike Slovenije, vštevši zračni prostor in morska območja, reke in jezera, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost in jurisdikcijo v skladu z notranjim in mednarodnim pravom.

(2)

Ta zakon se izvaja enotno na celotnem območju uporabe, če ni s tem zakonom, posebnim zakonom, predpisi Skupnosti ali ratificirano mednarodno pogodbo določeno drugače.

(3)

Posamezne določbe tega zakona se lahko v skladu z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami izvajajo tudi izven območja uporabe.

(4)

Z območjem uporabe so glede uporabe carinskih predpisov izenačena tista območja tujih držav, v katerih smejo slovenski carinski organi izvajati carinske predpise, in sicer v obsegu svojih pooblastil.

5. člen

(opredelitev izrazov)

(1)

Posamezni izrazi v tem zakonu imajo naslednji pomen:

1.

"carinjenje blaga" je vsako uradno dejanje pri predložitvi blaga v carinski postopek ali pri izpolnjevanju formalnosti za ponovni izvoz blaga v običajnem postopku v skladu z 62. do 75. členom carinskega zakonika ali v poenostavljenem postopku v skladu s točkama a) ali b) prvega odstavka 76. člena carinskega zakonika;

2.

"notranja meja" je meja Republike Slovenije z državami članicami;

3.

"carinska meja" je meja države članice s tretjimi državami;

4.

"tretja država" je država, ki ni država članica;

5.

"običajno bivališče" je kraj, kjer oseba živi najmanj 185 dni v koledarskem letu zaradi osebnih ali poslovnih vezi. V primeru, da oseba nima poslovnih vezi ali pa so te vezi v drugi državi, kot njene osebne vezi, se upošteva kraj, kjer ima oseba osebne vezi, če se v ta kraj redno vrača. Bivanje v tujini zaradi šolanja ali študija ne vpliva na spremembo običajnega bivališča;

6.

"blago" je vsaka premična opredmetena stvar, vključno z električnim tokom;

7.

"organ javne uprave" je le neposredni uporabnik državnega proračuna, ki je določen v seznamu priloge k odredbi o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov (Uradni list RS, št. 97/01, 81/02) v točki A, I. označen s šifro uporabnika od 1. 1. do 1. 3., vključno z vsemi spremembami;

8.

"prejem carinske deklaracije" je predložitev carinske deklaracije v predpisani obliki pristojnemu carinskemu organu za izvedbo izbranega carinskega postopka;

9.

"sprejem carinske deklaracije" je ugotovitev carinskega organa, da je carinska deklaracija izdelana v skladu z 38. členom tega zakona in evidentiranje le-te v predpisano evidenco;

10.

"dan sporočitve dolgovanega zneska dolžniku ali dolžnici (v nadaljnjem besedilu: dolžnik)" je dan, ko je dolžniku to obvestilo vročeno oziroma dan, ko se šteje, da mu je bil dolgovani znesek sporočen;

11.

"carinski mejni pas na kopnem" je del ozemlja carinskega območja od carinske meje do 15 km v notranjost območja uporabe tega zakona;

12.

"carinski mejni pas na morju" je pas ozemlja širine 5 km od morske obale v notranjost območja uporabe tega zakona in morsko območje od obale do zunanje meje teritorialnega morja.

(2)

S carinskimi organi Republike Slovenije so izenačeni organi carinskih uprav drugih držav članic, če so v okviru programov za izmenjavo ali izobraževalnih programov Skupnosti dodeljeni organizacijskim enotam Carinske uprave Republike Slovenije. Aktivnosti po navedenih programih se izvajajo pod nadzorom carinskih organov Republike Slovenije.

2. poglavje

Pravice in obveznosti oseb

6. člen

(pogoji za opravljanje poslov zastopanja)

(1)

Oseba, ki opravlja posle zastopanja v okviru svoje dejavnosti, mora v skladu s 5. členom carinskega zakonika izpolnjevati naslednja pogoja:

1.

ima sedež ali stalno prebivališče na območju uporabe tega zakona,

2.

ima najmanj srednjo strokovno izobrazbo in je opravila poseben strokovni izpit ali zaposluje najmanj eno osebo, ki ima ustrezno strokovno izobrazbo in je opravila poseben strokovni izpit.

(2)

Program posebnega strokovnega izpita določi Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada), za izvajanje izpitov pa skrbi Generalni carinski urad. Generalni carinski urad lahko na podlagi javnega razpisa pooblasti za izvajanje posebnih strokovnih izpitov ustrezno usposobljeno organizacijo, ki se ukvarja z izobraževanjem.

(3)

Vlada določi natančnejše pogoje, način in postopek dokazovanja pogojev iz prvega odstavka tega člena.

(4)

Osebi, ki izpolnjuje pogoje iz tega člena, izda Generalni carinski urad dovoljenje za opravljanje poslov zastopanja v carinskih zadevah.

7. člen

(vsebina obračuna)
Zastopnik ali zastopnica (v nadaljnjem besedilu: zastopnik) mora zastopanemu izdati obračun, na katerem so ločeno navedene uvozne dajatve, davki, upravne globe, obresti in drugi stroški, ki jih je za njegov račun plačal državi.

8. člen

(odvzem dovoljenja)

(1)

Carinski organ lahko odvzame zastopniku dovoljenje za zastopanje iz razlogov ponavljajočega se malomarnega ravnanja v obdobju zadnjih treh let.

(2)

Zastopnik mora biti na možnost odvzema dovoljenja iz prejšnjega odstavka predhodno opozorjen z opominom.

(3)

Ne glede na prejšnji odstavek pa lahko carinski organ dovoljenje za zastopanje nemudoma odvzame, če je bil zastopnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zoper gospodarstvo ali zoper pravni promet.

(4)

Zastopniku, kateremu je bilo dovoljenje odvzeto, ni mogoče izdati novega dovoljenja za zastopanje v roku petih let od odvzema.

9. člen

(zahtevek za pridobitev in izdaja zavezujoče informacije)
Zahtevek za pridobitev zavezujoče tarifne informacije in zavezujoče informacije o poreklu blaga se vloži pri Generalnem carinskem uradu.

10. člen

(dodatna preverjanja)

(1)

Če je za ugotovitev dejanskega stanja zaradi izdaje zavezujoče tarifne informacije in informacije o poreklu blaga potrebna kemično-fizikalno-tehnološka ali kakšna druga preiskava blaga, ki je ni mogoče opraviti v carinskem laboratoriju, lahko na zahtevo Generalnega carinskega urada opravi preiskavo tega blaga tudi druga strokovna organizacija.

(2)

Generalni carinski urad pošlje vzorce blaga organizaciji v skladu s prejšnjim odstavkom, ko dobi predhodno pisno soglasje vložnika ali vložnice zahtevka (v nadaljnjem besedilu: vložnik), da bo nosil stroške preiskave.

(3)

Če vložnik ne predloži Generalnemu carinskemu uradu pisnega soglasja iz prejšnjega odstavka v roku osmih dni po prejemu obvestila, se zahtevek zavrže.

II. DEL

ELEMENTI ZA DOLOČITEV VIŠINE UVOZNIH OZIROMA IZVOZNIH DAJATEV TER DRUGIH UKREPOV, PREDPISANIH ZA BLAGOVNO MENJAVO

11. člen

(valuta)
V smislu 35. člena carinskega zakonika se kot menjalni tečaj uporablja srednji tečaj Banke Slovenije.

12. člen

(potrdila o nepreferencialnem poreklu blaga)

(1)

Potrdila o nepreferencialnem poreklu blaga izdaja Gospodarska zbornica Slovenije.

(2)

Gospodarska zbornica Slovenije izda potrdilo o nepreferencialnem poreklu blaga, če so izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila o poreklu blaga in če blago, na katerega se potrdilo nanaša, ustreza kriterijem za pridobitev nepreferencialnega porekla.

13. člen

(dokazovanje preferencialnega porekla blaga in poenostavitve)

(1)

Preferencialno poreklo blaga se dokazuje s predložitvijo dokazila o poreklu blaga, katerega uporaba je določena s predpisi Skupnosti ali z mednarodnimi pogodbami, ki določajo preferencialno tarifno obravnavanje blaga.

(2)

Generalni carinski urad izda na podlagi pisnega zahtevka upravičenca ali upravičenke (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) dovoljenje za izvajanje poenostavitev, če je s predpisi Skupnosti ali z mednarodno pogodbo, ki določajo preferencialno tarifno obravnavo blaga določeno, da je mogoče posameznim upravičencem dovoliti poenostavitve v zvezi z dokazovanjem porekla blaga.

(3)

Pri izdaji dovoljenj iz prejšnjega odstavka Generalni carinski urad upošteva predvsem:

a)

jamstva vložnika zahtevka v zvezi s pravilnim izvajanjem poenostavljenega postopka,

b)

zanesljivost vložnika zahtevka pri vodenju carinskih postopkov.

14. člen

(carinska tarifa)
Vlada lahko izda podrobnejše predpise, če uredba o tarifi to dopušča.

III. DEL

VNOS IN IZNOS BLAGA NA OZIROMA IZ CARINSKEGA OBMOČJA SKUPNOSTI IN RAVNANJE Z BLAGOM PRED PRIDOBITVIJO ENE OD CARINSKO DOVOLJENIH RAB ALI UPORAB

1. poglavje

Carinski nadzor

15. člen

(mejni prehodi)

(1)

Vnos in iznos blaga na oziroma iz carinskega območja Skupnosti je mogoč samo preko mejnih prehodov, ki so določeni na podlagi zakona, ki ureja nadzor državne meje, v času, ko so odprti za promet.

(2)

Mejne prehode, preko katerih se opravljata blagovni ali potniški promet v skladu s carinskimi ali drugimi predpisi, določi vlada.

(3)

Ne glede na prvi odstavek tega člena, se lahko v skladu z mednarodno pogodbo ali z zakonom, ki ureja nadzor državne meje, dovoli vnos in iznos blaga tudi izven mejnih prehodov iz prejšnjega odstavka.

(4)

Gibanje blaga, ki je zavezano fitosanitarni, veterinarski ali drugi predpisani kontroli, je dovoljeno le preko tistih mejnih prehodov, ki so v skladu s posebnimi predpisi določeni za vnos in iznos takšnega blaga.

(5)

Če je zaradi varnosti javnega reda ali varovanja zdravja ljudi in živali ali splošne varnosti uvoz ali izvoz omejen s predpisi, ki določajo prepovedi in omejitve, lahko vlada določi, da se vnos ali iznos blaga izvaja le preko določenih mejnih prehodov.

16. člen

(carinski nadzor)

(1)

Pod carinskim nadzorom so:

-

blago, za katerega je carinski nadzor predviden v carinskem zakoniku ali drugih predpisih Republike Slovenije,

-

blago, za katero veljajo prepovedi in omejitve, ob vnosu ali iznosu na oziroma iz območja uporabe tega zakona,

-

neskupnostno blago, ki se nezakonito nahaja na območju uporabe tega zakona.

(2)

Pod carinski nadzor spadajo tudi zabojniki, posode in embalaža ter prevozna sredstva in naprave, za katere obstaja utemeljen sum, da se v njih prevaža blago iz prejšnjega odstavka.

17. člen

(obveznosti prevoza blaga)
Za carinske urade iz točke a) prvega odstavka 38. člena carinskega zakonika se šteje najbližji carinski urad po prestopu meje, upoštevajoč najkrajšo običajno pot.

18. člen

(oprostitev obveznosti prevoza)
Minister ali ministrica (v nadaljevanju besedila: minister), pristojna za finance, lahko za določene vrste blaga, v skladu s četrtim odstavkom 38. člena carinskega zakonika, določi izjeme od obveznosti prevoza od carinske črte do carinskega urada iz prejšnjega člena.

19. člen

(ukrepi carinskega nadzora)

(1)

Ukrepe carinskega nadzora in posebnosti glede na obliko transporta lahko določi minister, pristojen za finance, v soglasju z ministrom, pristojnim za promet oziroma v primeru poštnega prometa, z ministrom, pristojnim za informacijsko družbo.

(2)

Kadar carinski predpisi določajo, da je treba za blago, ki je bilo nezakonito vnešeno ali odstranjeno izpod carinskega nadzora, urediti njegov položaj, carinski organi zagotovijo carinski nadzor tako, da prepovejo njegovo uporabo.

(3)

Carinski nadzor v smislu prejšnjega odstavka vključuje tudi uporabo sredstev za zagotovitev istovetnosti blaga ali zaseg blaga, če bi se le na ta način lahko preprečila njegova uporaba ali zagotovilo spoštovanje carinskih predpisov in plačilo carinskega dolga za to blago.

20. člen

(določitev uradnih mest)

(1)

V vsakem carinskem uradu se določijo uradna mesta, na katerih se lahko predloži blago in opravljajo uradna dejanja.

(2)

Pristanišča, železniške postaje, letališča, proste cone, prosta skladišča in druga mesta se štejejo za uradna mesta iz prejšnjega odstavka, če se tam opravlja pretok blaga ali potnikov s tretjimi državami. Na teh uradnih mestih, carinski organi v soglasju z upravljavcem le-teh, določijo mesto za pregled blaga.

(3)

Kot uradna mesta določena za carinjenje se štejejo tudi prevozna sredstva, v katerih se opravlja carinjenje med vožnjo.

21. člen

(carinjenje blaga izven uradnih mest)

(1)

Carinski urad lahko, na zahtevo deklaranta ali deklarantke (v nadaljnjem besedilu: deklarant) ali če tako določajo predpisi, opravi carinjenje blaga tudi izven uradnih mest, če s tem ni prizadeta učinkovitost carinske kontrole. Stroške organa in ostale stroške, ki nastanejo zaradi carinjenja blaga izven uradnih mest krije deklarant.

(2)

Minister, pristojen za finance, izda cenik stroškov za carinjenje blaga izven uradnih mest.

22. člen

(ureditev uradnih mest)

(1)

Upravljavci ali upravljavke (v nadaljnjem besedilu: upravljavec) uradnih mest iz drugega odstavka 20. člena tega zakona so dolžni carinskemu organu brezplačno zagotoviti naslednje:

-

ustrezne prostore za opravljanje uradnih dejanj, ki so v pristojnosti carinskega organa in za predložitev blaga,

-

zadostno število parkirnih mest v bližini le-teh,

-

dostop do svojih objektov in naprav,

-

prevoz pri opravljanju uradnih dejanj, in

-

takoj, ko je mogoče sporočiti vozne rede, rede letenja in vsa dejanska prometna gibanja.

(2)

Stroške postavitve in vzdrževanja takšnih objektov ter druge stroške, ki nastanejo v zvezi z njimi, krijejo upravljavci uradnih mest.

23. člen

(nadzor na uradnih mestih in na carinski meji)

(1)

Carinski organi lahko, za namene izvajanja carinskega nadzora in drugih predpisov, za izvajanje katerih so pristojni, zahtevajo odstranitev objektov, naprav in prevoznih sredstev, ki se brez njihovega soglasja nahajajo na uradnih mestih in na carinski meji.

(2)

Carinski organi lahko zahtevajo od oseb, ki se nahajajo na uradnih mestih ali na carinski meji, kjer se opravlja carinski nadzor ali kontrola, da zapustijo ta mesta, če ovirajo izvajanje carinskega nadzora ali če bi z njihovo prisotnostjo lahko prišlo do kršitev carinskih predpisov ali če bi njihova prisotnost oteževala izvajanje carinskega nadzora.

(3)

Za osebe iz prejšnjega odstavka ne štejejo uradne osebe organov, ki opravljajo mejno kontrolo.

(4)

Osebe, ki zadržujejo stvari ali hranijo blago na uradnih mestih ali na carinski meji, četudi gre za skupnostno blago, morajo to blago na zahtevo carinskih organov takoj odstraniti.

24. člen

(obveznost nudenja pomoči)

(1)

Upravljavci prostorov in naprav, ki služijo za potniški in blagovni promet s tretjimi državami, vključno poštni promet, upravljavci naprav v pretovariščih in skladiščih ter upravljavci daljnovodov in cevovodov, morajo carinskim organom omogočiti izvajanje carinskega nadzora in kontrole blaga ter vpogled v evidence o gibanju tega blaga.

(2)

Upravljavci naprav in objektov iz prejšnjega odstavka so dolžni na zahtevo carinskih organov omogočiti pregled blaga in določiti prostor, kjer se bo izvedel tak pregled.

25. člen

(uradne ure)
Uradne ure so čas, ko je mogoče pred carinskimi organi opraviti carinske formalnosti. Uradne ure se objavijo na vidnem mestu.

26. člen

(carinjenje blaga izven uradnih ur)

(1)

Ne glede na 28. člen tega zakona carinski urad lahko na zahtevo deklaranta ali če tako določajo predpisi opravi carinjenje blaga tudi izven uradnih ur, če s tem ni prizadeta učinkovitost carinske kontrole. Stroške organa in ostale stroške, ki nastanejo zaradi carinjenja blaga izven uradnih ur krije deklarant.

(2)

Minister, pristojen za finance, izda cenik stroškov za carinjenje blaga izven uradnih ur.

27. člen

(nadzor nad blagom, ki mu je bila dana določena ugodnost)
Carinski organi so pooblaščeni, da pri osebah, ki razpolagajo z blagom, ki mu je bila dana določena ugodnost po carinskih predpisih ali drugih predpisih, za izvajanje katerih so pristojni carinski organi, preverjajo izvajanje te ugodnosti v skladu s predpisi.

28. člen

(predložitev blaga)

(1)

Predložitev blaga je možna samo v času uradnih ur pristojnega carinskega organa in na uradnem mestu oziroma na mestu, ki ga določi pristojni carinski urad.

(2)

Blago v poštnem, zračnem in pomorskem prometu, ki carinsko območje le tranzitira, je oproščeno obveznosti predložitve. Oprostitev ne velja za blago, za katero veljajo prepovedi in omejitve v tranzitu.

(3)

Blago, ki carinskemu organu ni očitno vidno in blago, ki se ne prevaža oziroma prenaša na običajnem mestu, je treba predložiti izrecno.

(4)

Minister, pristojen za finance, dovoli izjeme od obveznosti predložitve blaga oziroma olajšave pri predložitvi blaga, če se s tem olajša pretok blaga.

29. člen

(evidence)

(1)

Osebe, ki so v skladu s carinskimi predpisi dolžne voditi določene evidence, morajo le-te voditi na način, da se omogoča povezljivost z davčnimi evidencami in knjigovodstvom te osebe.

(2)

K evidencam iz prejšnjega odstavka spadajo tudi vse pripadajoče knjigovodske in carinske listine, ki se nanašajo na dogodek vpisan v evidenci.

(3)

Evidence morajo biti carinskim organom na njihovo zahtevo predložene.

(4)

Ne glede na prejšnji odstavek so carinski organi pooblaščeni, da pregledajo evidence tam, kjer se vodijo. Oseba, ki je dolžna voditi te evidence, mora carinskim organom nuditi ustrezno pomoč in pojasnila. Če je vodenje evidenc s pogodbo prepuščeno drugi osebi, je tudi ta oseba dolžna nuditi pomoč in dajati pojasnila.

2. poglavje

Začasna hramba

30. člen

(skupna deklaracija)
Minister, pristojen za finance, določi obrazec skupne deklaracije.

31. člen

(začasna hramba predloženega blaga)

(1)

Neskupnostno blago se začasno hrani le na mestih in pod pogoji, ki jih odobri carinski organ.

(2)

Minister, pristojen za finance, lahko določi podrobnejša pravila za začasno hrambo blaga.

32. člen

(prostori dovoljeni za začasno hrambo in carinska skladišča)

(1)

Prostori, kjer je blago začasno hranjeno in prostori carinskih skladišč morajo biti opremljeni tako, da je carinskim organom zagotovljen učinkovit carinski nadzor.

(2)

Šteje se, da je nadzor iz prejšnjega odstavka zagotovljen, če je prostor opremljen tako, da fizično onemogoča nedovoljeno odstranitev blaga brez uporabe sile in poškodovanja varovalnih naprav in če se o blagu vodijo evidence, ki omogočajo ugotovitev višine carinskega dolga in carinskega dolžnika.

(3)

Minister, pristojen za finance, lahko določi natančnejše pogoje za odprtje carinskega skladišča in prostorov začasne hrambe.

IV. DEL

CARINSKO DOVOLJENA RABA ALI UPORABA BLAGA

1. poglavje

Splošno

33. člen

(običajne carinske deklaracije)

(1)

Minister, pristojen za finance, določi način izpolnjevanja carinske deklaracije in kodeks šifer, ki se uporablja pri izpolnitvi carinske deklaracije.

(2)

Kadar se v potniškem prometu uporablja ustna carinska deklaracija, se za obračun dajatev uporablja poseben obrazec obračuna dajatev.

(3)

Obliko in vsebino obrazca iz prejšnjega odstavka predpiše minister, pristojen za finance.

34. člen

(vlaganje carinskih deklaracij s pomočjo sredstev za računalniško izmenjavo podatkov)

(1)

Vlaganje carinskih deklaracij s pomočjo sredstev za računalniško izmenjavo podatkov je dovoljeno samo s predhodnim dovoljenjem Generalnega carinskega urada.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek se za izvajanje poenostavitev iz točke b) in c) prvega pododstavka prvega odstavka 76. člena carinskega zakonika, deklaracija iz prejšnjega odstavka lahko vloži le na podlagi predhodnega dovoljenja Generalnega carinskega urada, s katerim se dovoli izvajanje poenostavljenega postopka.

(3)

Minister, pristojen za finance, izda podrobnejše predpise o pridobitvi dovoljenja in načinu vlaganja deklaracij s sredstvi za računalniško izmenjavo podatkov.

35. člen

(dodaten izvod carinske deklaracije)
Če vložnik predloži skupaj s carinsko deklaracijo dodatne izvode ali kopije deklaracije, lahko zahteva njihovo potrditev.

36. člen

(zahtevek za poenostavitve)

(1)

Zahtevek za izdajo dovoljenja za poenostavljeni postopek iz točke b) in c) prvega pododstavka prvega odstavka 76. člena carinskega zakonika se vloži pri carinskem uradu, ki je krajevno pristojen glede na sedež ali glavno knjigovodstvo vložnika zahtevka.

(2)

Carinski urad iz prejšnjega odstavka pošlje zahtevek, skupaj s svojimi mnenjem, v pristojno reševanje Generalnemu carinskemu uradu.

37. člen

(podrobnejši predpisi za poenostavljene postopke)
Minister, pristojen za finance, lahko določi način izvajanja poenostavljenih postopkov.

38. člen

(sprejem carinske deklaracije)

(1)

Pogoji za sprejem carinske deklaracije so, da:

1.

je vložena pri carinskem uradu, ki je pristojen za sprejem carinske deklaracije,

2.

je vložena v času uradnih urah in na uradnih mestih carinskih organov,

3.

ne obstajajo prepovedi in omejitve za sprejem carinske deklaracije,

4.

je carinsko deklaracijo vložila upravičena oseba,

5.

je carinska deklaracija za zahtevani postopek vložena v predpisani obliki in pravilno izpolnjena,

6.

so carinski deklaraciji priložene vse listine, ki so potrebne za odobritev zahtevanega postopka, ali so te listine izdali pristojni organi in vsebujejo vse podatke, ki so potrebni za zahtevani postopek.

(2)

Če pogoji iz prejšnjega odstavka za sprejem carinske deklaracije niso izpolnjeni, carinski organ na deklaraciji ali na drug primeren način navede razloge in jo skupaj s prilogami vrne vložniku. Vložnik se z navedenimi razlogi lahko strinja in izpolni pogoje iz prejšnjega odstavka ali pa pisno izjavi, da se z navedenimi razlogi ne strinja. Če vložnik pisno izjavi, da se z navedenimi razlogi ne strinja, carinski organ izda sklep, s katerim se sprejem carinske deklaracije zavrže.

39. člen

(preverjanje sprejete carinske deklaracije)

(1)

Če carinski organ pri carinjenju blaga ugotovi odstopanja podatkov navedenih v deklaraciji od dejanskega stanja ali da pogoji za zahtevani carinski postopek niso izpolnjeni, to navede v zapisniku in en izvod vroči deklarantu.

(2)

Če se deklarant strinja z ugotovitvami v zapisniku iz prejšnjega odstavka, lahko vloži novo carinsko deklaracijo. V tem primeru se kot datum za določitev dajatev, šteje datum sprejema prvotne carinske deklaracije.

(3)

Če se deklarant z ugotovitvami v zapisniku iz prvega odstavka tega člena ne strinja, lahko v roku osmih dni od dneva vročitve zapisnika vloži ugovor, razen, če mu je bilo blago na podlagi nove carinske deklaracije že prepuščeno.

(4)

Carinski organ, po prejemu ugovora, imenuje tričlansko komisijo, ki izvede ponovno preverjanje carinske deklaracije s pregledom predloženih listin in blaga. O rezultatu preverjanja se izdela zapisnik (v nadaljnjem besedilu: zapisnik komisije) in en izvod vroči deklarantu. Zoper zapisnik komisije ni dopusten ugovor.

(5)

Na podlagi zapisnika komisije oziroma če deklarant ne ravna v skladu z drugim odstavkom tega člena, izda carinski organ odločbo, s katero določi nove podlage za obračun uvoznih dajatev in izvoznih nadomestil ali drugih zneskov pri izvozu ter obračuna dajatve.

40. člen

(odvzem vzorcev blaga)

(1)

V primeru odvzema vzorcev blaga zaradi podrobnejše preiskave blaga v Generalnem carinskem uradu, sestavi carinski urad o tem zapisnik in en izvod vroči deklarantu. O rezultatu preiskave izdela Generalni carinski urad strokovno mnenje.

(2)

Na podlagi strokovnega mnenja iz prejšnjega odstavka carinski urad izda odločbo, s katero določi nove podlage za obračun uvoznih dajatev in izvoznih nadomestil ali drugih zneskov pri izvozu ter obračuna dajatve.

(3)

V primeru odvzema vzorcev blaga, izda carinski organ deklarantu obračun stroškov opravljene preiskave. Minister, pristojen za finance, določi način in višino obračunavanja stroškov opravljene preiskave.

41. člen

(uskladitev podatkov)

(1)

Carinski organ izda na zahtevo deklaranta ali po uradni dolžnosti v roku enega leta od dneva prepustitve blaga deklarantu odločbo o spremembi podatkov v carinski deklaraciji, če:

a)

se podatki v carinski deklaraciji ne ujemajo s podatki iz listin, ki so priložene k carinski deklaraciji oziroma iz naknadno predloženih ali pridobljenih listin, za katere se nedvoumno ugotovi, da se nanašajo na zadevno blago,

b)

se iz naknadno opravljenega pregleda zadevnega blaga ugotovi, da podatki v deklaraciji ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga, pa to ne vpliva na višino v deklaraciji že obračunanega carinskega dolga ali izvajanje ukrepov trgovinske politike.

(2)

Sprememba podatkov v carinski deklaraciji na podlagi tega člena, se lahko nanaša le na blago, ki je bilo prvotno navedeno v carinski deklaraciji. S spremembo podatkov se ne more uveljaviti ugodnejše carinske stopnje ali oprostitve pri obračunu carinskega dolga, ki pred prepustitvijo blaga ni bila zahtevana, in se ne more zahtevati drugačnega carinskega postopka, kot je bil prvotno odobren.

(3)

Prejšnja odstavka se uporabljata tudi za poenostavljene in dopolnilne carinske deklaracije.

42. člen

(preverjanje istovetnosti blaga)

(1)

Ukrepi za zagotovitev istovetnosti blaga se lahko sprejmejo pred prepustitvijo blaga deklarantu ali kadar to zahtevajo ukrepi carinskega nadzora, da bi se preprečila neupravičena uporaba tega blaga ali zagotovila njegova istovetnost.

(2)

Sredstva za zagotovitev istovetnosti blaga se lahko namestijo na tovorke, zabojnike ali tovorne prostore vozil le, če je s tem zagotovljeno, da blaga s tem ne bo mogoče odstraniti brez, da bi se poškodovale carinske oznake ali pustile jasno vidne sledi na uporabljenih sredstvih istovetnosti ali sredstvu, na katero se namešča.

(3)

Če je tako predvideno z mednarodno pogodbo, lahko carinski organi predhodno odobrijo tovorne prostore vozil ali vozila za prevoz blaga z uporabo sredstev za zagotovitev istovetnosti. Za izdajo takega dovoljenja je pristojen carinski urad, kjer ima vložnik zahtevka svoj sedež oziroma stalno prebivališče.

(4)

Če se namestijo sredstva za zagotovitev istovetnosti blaga, se s tem blago ne sme poškodovati niti zmanjšati njegova uporabnost.

(5)

Za ohranitev oziroma nepoškodovanje carinskih oznak sta odgovorna prevoznik ali prevoznica (v nadaljnjem besedilu: prevoznik) ali carinski deklarant oziroma oseba, ki je odgovorna za blago.

43. člen

(zaseg in prodaja hitro pokvarljivega blaga)

(1)

Po preteku roka iz prvega odstavka 49. člena carinskega zakonika ali če grozi, da se bo blago, ki je v začasni hrambi, pokvarilo, se blago zaseže in nato proda po drugem odstavku tega člena.

(2)

Prodaja blaga se mora opraviti v skladu z 867a členom izvedbene uredbe in v skladu s predpisi, ki urejajo prodajo neskupnostnega blaga. Če zaradi posebnih okoliščin v posameznem primeru takšna prodaja ni možna, zlasti ker ni nobenega kupca, ali če bi se s prodajo negativno poseglo v konkurenčna razmerja, je mogoče začasno hranjeno blago nameniti za dobrodelne namene. Prodaja je nedopustna, če bi to škodljivo vplivalo na življenje ali zdravje ljudi, živali ali rastlin ali če veljajo za to blago pri sprostitvi v prost promet druge prepovedi in omejitve, pa to blago teh pogojev ali omejitev ne izpolnjuje.

44. člen

(uničenje blaga)
Blago, ki ga ni mogoče prodati v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena, se uniči.

45. člen

(ravnanje z blagom, katerega lastnik ni znan)