TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva T.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Ker je analogija intra legem na področju kazenskega materialnega prava dovoljena, sodišče s sprejeto razlago 1.odst. 252.čl. KZ (Uradni list RS št. 63/94, stopil v veljavo 1.1.1995) ni prestopilo jezikovnega pomena norme, ko je ugotovilo, da je predhodni kaznivi dejanji, iz katerih izvira umazani denar, mogoče subsumirati pod pojem "druge prepovedane dejavnosti", ki predstavlja storitev kaznivih dejanj (ne pa prekrškov ali takrat še gospodarskih prestopkov).

Z odredbo preiskovalnega sodnika, izdano na podlagi 1.odst. 220.čl. ZKP, je bil pokojnemu A.-M.H, zoper katerega je bila na podlagi 139.čl. ZKP preiskava ustavljena, denar zasežen in ne odvzet. Ker pa naj bi kaznivo dejanje pranja denarja po 1.odst. 252.čl. KZ storil v sostorilstvu z obdolženim G.G., bo mogoče o vrnitvi denarja po 224.čl. ZKP ali o njegovem zasegu po 498.a čl. ZKP odločiti šele, ko bo končan postopek zoper obdolženega G.G.