TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Načelo prepovedi spremembe sodbe v škodo edinega pritožnika (načelo prepovedi reformatio in peus) bi bilo v obravnavani zadevi kršeno, če bi sodišče druge stopnje ob reševanju tožnikove pritožbe proti zavrnilnemu delu sodbe poseglo v pravnomočni prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje in na primer znižalo tožniku prisojeno odškodnino ali tudi v tem obsegu zavrglo tožbo. Sodišče druge stopnje v prisodilni del sodbe ni poseglo in je to v svojih razlogih tudi posebej poudarilo. V izpodbijani in zato nepravnomočni del sodbe pa je imelo pooblastilo poseči ne glede na trditve tožnika kot edinega pritožnika, saj pritožbeni preizkus obstoja absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodi v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP v okvir uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe. Zato mora tudi sodišče druge stopnje paziti, ali odločitev v konkretnem sporu spada v pristojnost sodišča Republike Slovenije (3. točka drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 16. člena ZPP).

V sodni praksi se je pri vprašanju pristojnosti za sojenje v odškodninskih sporih z mednarodnim elementom uveljavilo stališče, da se šteje, da je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije, če je tu prišlo do poškodbe telesa in da zato za pristojnost slovenskega sodišča ne zadostuje dejstvo, da stranka trpi telesne in duševne bolečine na območju svojega prebivališča v Republiki Sloveniji (pravno mnenje občne seje VS RS dne 19.6.1997).