TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. ..... z dne 13. 4. 2007 odpravi. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

Iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Saadi proti Veliki Britaniji izhaja, da za tujce, ki pridejo brez ustreznega dovoljenja v državo podpisnico Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na to, ali zaprosijo za azil, ali ne, dokler ni odločeno o njihovem zakonitem bivanju v državi podpisnici MKVČP, ni mogoče šteti, da imajo upravno dovoljenje za bivanje v državi in da so zakonito na ozemlju države podpisnice MKVČP. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice posledično tudi izhaja, da omejitev gibanja osebam, ki trdijo, da so zaprosile za azil, ni mogoče obravnavati po določilu 2. člena Protokola št. 4 k MKVČP (pravica do svobode gibanja), saj niso zakonito na ozemlju, ampak je treba obravnavane situacije obravnavati po določilu 5. člena MKVČP. Če gre za omejitev gibanja zaradi interesov vodenja azilnega postopka, potem je pravna podlaga za omejitev pravice do prostosti prvi del določila 5(1)(f) člena MKVČP (preprečitev nedovoljenega vstopa v državo). Če ne gre za omejitev pravice do prostosti zaradi interesov azilnega postopka, potem je pravna podlaga za takšno odločitev drugi del določila 5(1)(f) člena MKVČP (ker teče postopek za izgon ali za izročitev). Izpodbijani sklep tožene stranke je zato treba obravnavati z vidika ZAzil in določila 19. člena Ustave (varstvo osebne svobode), ki odgovarja določilu 5. člena MKVČP, in ne z vidika določila 32. člena Ustave (svoboda gibanja). Iz določila 19. člena Ustave in 3. odstavka 15. člena Ustave izhaja, da je treba pri uporabi določila 19. člena Ustave uporabiti tudi načelo sorazmernosti. To pa izrecno zahteva tudi določilo 1. odstavka 27. člena ZAzil, ki določa, da se gibanje lahko omeji, "če je to potrebno" /.../. Tožena stranka pa mora načelo sorazmernosti v navedenem obsegu testa "potrebnosti" uporabiti tudi pri izbiri ukrepa po določilu 2. odstavka 27. člena ZAzil, kajti že iz samega ZAzil izhaja, da je prepoved gibanja izven določenega območja milejši ukrep od prepovedi gibanja izven azilnega doma, ki je po splošno znanih dejstvih tudi milejši ukrep od omejitve gibanja izven njegove izpostave, in kamor je zaradi določila 3. odstavka 27. člena ZAzil mogoče šteti Center za tujce v Postojni. Če torej tožena stranka ne izreče najmilejšega ukrep po določilu 2. odstavka 27. člena Zazil, mora zaradi določila 1. in 2. odstavka 27. člena ZAzil in 3. odstavka 15. člena Ustave v zvezi z 19. členom Ustave na kratko utemeljiti, zakaj meni, da milejši ukrep ne bi mogel doseči istega cilja. Tožnik je v upravnem postopku predlagal izvedbo dokaza, ki je pravno relevanten in zato pomemben z vidika ugotavljanja, ali je potrebno omejiti gibanje oziroma prostost tožniku (3. alineja 1. odstavka 27. člena ZAzil). Tožena stranka ni izvedla tega dokaza, čeprav bi ga morala tudi v primeru, če načeloma verjame, da na policijski postaji v kraju A. v vsakem primeru upoštevajo določbe ZAzil.