TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se postopek zoper obdolženega B.N., z osebnimi podatki, kot so razvidni iz sodbe sodišča prve stopnje, zaradi prekrška po petem odstavku 130. čl. ZVCP-1, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 7. aprila 2008 ob 19.50 uri vozil osebni avtomobil po pasu za parkiranje na stari cesti v naselju v bližini avtokampa pod vplivom alkohola, saj je elektronski alkotest Drager 6510 pokazal rezultat 1,29 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imel najmanj 1,19 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s čimer naj bi kršil prvi odstavek 129. čl. in drugi odstavek 130. čl. tega zakona, na podlagi določbe 5. tč. prvega odstavka 136. čl. Zakona o prekrških (dalje ZP-1) u s t a v i.

Stroški postopka bremenijo proračun.

1. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne presoje dokazov prezgodaj zaključilo, da je obdolžencu z zadostno stopnjo gotovosti dokazano, da je storil očitani prekršek in da je zanj tudi odgovoren.

2. Kot je zapisalo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-295/05, se obdolženec razbremeni že tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva), izkaže, da ni storilec prekrška. Policisti obdolženca niso izsledili med vožnjo, pač pa so ga izsledili, ko je spal za volanom vozila, ustavljenega ob cesti. Ugotovitev prekrška torej ne temelji na osebni zaznavi policistov. Glede na zagovor obdolženca ter izpoved priče I.Š. ter oškodovanca D.Č., pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazano z gotovostjo, ki je potrebna za zanesljiv zaključek, da je obdolženi pod vplivom alkohola vozil osebni avtomobil po pasu za parkiranje na stari cesti v naselju v bližini avtokampa, pač pa je nasprotno, izkazan razumen dvom glede domnevnega dejstva, to je, da je obdolženi pred ustavitvijo na kraju, kjer so ga policisti izsledili, osebni avtomobil v cestnem prometu tudi vozil. Glede na to, da je takšen dvom izkazan, je višje sodišče na podlagi 5. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1 postopek zoper obdolženega zaradi očitanega prekrška ustavilo, ker ni dokazano, da ga je obdolženec storil.